Mátaj 25 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XXV. TÁL.I. Od desét devic 1–13.II. Ob delbe talentomov 14–30.III. Od slêdnje sôdbe 31–46.I.

1Teda prispodobno bode Králevstvo Nebesko k desét devicam, štere so vzelé lampaše svoje i vö so šle prôti ženini.

2Pét ji je pa ž njih bilô čedni, pét pa nôri.

3Te nôre so vzelé lampaše sebom, a nej so vzelé z njimi olíja.

4Te čedne so pa vzelé oli v posodáj svoji z lampašmi svojmi.

5Gda bi se pa müdio ženin, zadrêmale so vse i záspale so.

6Opô nôči je pa kríčanje postanolo: ovo ženin ide; idite vö pred njega.

7Teda so gori stanole vse ove devojke i osnájžile so lampaše svoje.

8Te nôre so pa tim čednim erkle: dájte nám z olija vašega; ár lampašje naši vgašüjejo.

9Odgôvorile so pa te čedne govoréče: nej tak, naj kak zadosta nebode nám i vám; nego idite bole k odávcom i küpte si ga.

10Gda bi pa one odíšle küpüvat, prišao je te ženin; i te gotove so notri šle ž njim na gostüvanje; i zaprte so dveri.

11Potom so pa prišle i te drüge device erkôče: Gospodne, Gaspodne, odpri nám.

12On pa odgovoréči erčé: zaistino velim vám: neznam vás.

13Verostüjte záto; da ne znate dnéva, niti vöre, vu šteroj Sin človeči príde.

II.

14Ár liki človek na pôt idôči je zézvao svoje sluge, i tá njim je dáo blágo svoje.

15I etomi je dáo pét talentomov, ênomi pa dva, ovomi pa ednoga, vsákšemi pôleg svoje premôči, i odíšao je preci.

16Idôči pa, kí je pét talentomov vzéo, tržo je ž njimi, i pridelao je drügi pét talentomov.

17Prispodobnim tálom i kí je dvá vzeo, dôbo je i on drügiva dvá.

18Kí je pa toga ednoga vzéo, idôči zakopao ga je v zemlo i skrio je pêneze gospôda svojega.

19Po vnôgom vrêmeni je pa prišao te gospôd oni slugov, i činí ž njimi račun.

20I, pristôpivši, ki je pét talentomov vzéo, prneso je drügi pét talentomov govoréči: Gospodne, pét talentomov si mi dáo; ovo drügi pét talentomov sem dôbo ž njimi.

21Erčé pa njemi gospôd njegov: dobro je, sluga dober i veren; nad malim si bio veren, nad vnôgim te postávim. Idi notri vu radost gospôda tvojega;

22Pridôči pa i on, ki je tiva dvá talentoma vzéo, erčé: Gospodne, dvá talentoma si mi dáo; ovo, drügiva dvá talentoma sem dôbo ž njima.

23Erčé njemi gospôd njegov: dobro je, sluga dober i veren, nad malim si bio veren, nad vnôgim te postávim. Idi notri vu radost gospôda tvojega.

24Pridôči pa i tisti, ki je te eden talentom vzéo, erčé: Gospodne, znao sem te, ka si trdi človik; ženjaš, gde si nej sêjao, i správlaš, gde si nej rasipávao.

25I bojéči šô sem i skrio sem talentom tvoj vu zemlo: ovo máš to tvoje.

26Odgovoréči pa gospôd njegov erčé njemi: lagoji sluga, i ftraglívi, znáš, ka ženjam, gde sem nej sejjao; i správlam, gde sem nej rasipávao.

27Potrêbno je bilô tak tebi dati pêneze moje minjávcom; i pridôči bi jas vzéo to moje z žójom:

28Vzemte záto od njega te talentom i dájte ga tomi, kí má desét talentomov.

29(Ár vsákomi, šteri má, dá se njemi, i obiljávao bode; od nemajôčega se pa i tô vzeme, ka má).

30I toga nehasnovitoga slugo vö vržte vu vönêšnjo kmicu; tam bode jôkanje i zobno škripanje.

III.

31Gda pa príde te Sin človeči vu díki svojoj i vsi svéti angelje ž njim: teda bode sedo na stôci díke svoje.

32I vküp se bodo správlali pred njega vsi národje; i razlôči je ednoga od drügoga, liki pástér razlôči ovcé od kozlôv.

33I postávi ovcé zdêsne svoje, te kozle pa zlêve

34Teda erčé te král onim, ki so ž njegove dêsne: pojte blagoslovleni Očé mojega, öroküjte priprávleno vám králevstvo od začétka svêta.

35Ár sem lačen bio, i dáli ste mi jesti; žéden sem bio, i napojili ste me; pôtnik sem bio, i gori ste me prijali.

36Nági sem bio, i odenoli ste me; betežen sem bio, i priglednoli ste me; v temnici sem bio, i prišli ste k meni.

37Teda bodo njemi odgovárjali ti pravični govoréči: Gospodne, gda smo te vidili lačnoga i nahránili smo te? ali žédnoga ino smo te napojili?

38Gda smo te vidili pôtnika ino smo te gori prijali? ali nágoga i odenoli smo te?

39Gda smo te vidili betéžnoga, ali v temnici, i prišli smo k tebi?

40I odgovoréči te Král erčé njim: zaistino velim vám: kakoli ste včínili ednomi z eti bratov moji ti náj ménši, meni ste včínili.

41Teda erčé i onim, ki bodo z lêve stráni: odídte od méne, prekléti, vu ogen vekivečni, kí je správleni vrági i angelom njegovim.

42Ár sem lačen bio i nej ste mi dáli jesti; žéden sem bio, i nej ste me napojili.

43Pôtnik sem bio, i nej ste me gori prijali; nági sem bio, i nej ste me odenoli; betežen i v temnici sem bio, i nej ste me priglednoli.

44Teda bodo njemi odgovárjali i oni govoréči: Gospodne, gda smo te vidili lačnoga, ali žédnoga, ali pôtnika, ali nágoga, ali betéžnoga, ali v temnici, i nej smo ti slüžili?

45Teda odgovorí njim govoréči: zaistino velim vám: kakoli ste nej včínili ednomi z eti náj ménši, ni meni ste nej včínili.

46I odído eti vu moko vekivečno; ti pravični pa vu žitek vekivečni.