Knige žoltárske 18 - Prekmurian NT & Psalms (1928)(PREK28)

XVIII. ŽOLTÁR.Zahválna pesem za dobrôte Bože.

1K naprêspêvanji Žoltár Dávida, slugo Božega, kí je spêvao Gospodni rečí pesmi ete, vu dnévi, gda je njega Gospôd oslôbodo z rôk nepriátelov njegovi, náime z rôk Šaula.

2I erkao je. Z srca te jáko lübim, Gospodne môč moja!

3Gospodne, pečína moja, grád moj, i Osloboditel moj, Bôg, moja hramba, vu kom se jas vüpam, zásloba moja, i rôg zveličanja mojega, i obramba moja.

4Hvaléč sem zezávao Gospodna; tak sem rêšeni od nepriátelov moji.

5Ár so me obvzelá vezala smrti, ino potoci Beliálski so me prestrašili.

6Vezala pekla so me obvzelá, i meči smrti so me premogli.

7Vu žukosti sem zezávao Gospodna, i kričao sem k Bôgi mojemi; slíšao je glás moj od svoje svéte Cêrkvi, i krič moj je prišao pred vüha njegova.

8Zemla se je gíbala ino trôsila, i fundamentomi gôr so se gíbali i trepetali, gda se je razsrdo.

9Din je šô z nôsa njegovoga, žgajôči ogen z vüst njegovi, i žerjávo vôgelje od njega.

10I nagno je nébo, i doli je šò, i mrák je bio pod nogami njegovimi.

11I nešen je na Kerubimí, i leto je nešeni na perotáj vötra.

12Šator njegov je oblečeni bio v kmične, i črne gôste obláke, v šteri je skriti bio.

13Od blisčave pred njim so oblácke razegnáni, med točôv i žerjávim vôgeljom.

14I Gospôd je grúmío vu nébi, i te Víšešnji je dáo glás svoj z točôv i blískom.

15Strêlao je strêle svoje, raztoro je je, i dao je krôto blískati i zburkao je je.

16I skázale so se deždževne plohe, i odkriti so fundamentomi zemle, Gospodne, od tvojega káranja, od sape ino píhanja nôsa tvojega.

17Poslao je z visíne i gori me je príjao, i vö me je potégno z veliki vôd.

18Vö me je ftrgno zmožnomi nepriáteli mojemi, i odürjávcom mojim, geto so od méne zmožnêši bili.

19Kí so me premogli vu dnévi pogübeli moje; ali Gospôd je bio podpora moja.

20I vö me je pelao na prestor; vö me je vtrgno: ár je dopádnenjé méo vu meni.

21Gospôd mi je dobro činio pôleg pravičnosti moje: pláčao mi je pôleg čistôče rôk moji.

22Ár se držim pôti Gospodnove, i nej sem pregrêšo prôti Bôgi mojemi.

23Ár vse njegove sôdbe pred očmí mojimi mam: i nevržem od sébe zapôved njegovi.

24Nego sem nepokárani pred njim, i varjem se grêha.

25Záto mi plačüje Gospôd pôleg pravice moje, pôleg čistôče rôk moji pred očmí njegovimi.

26Tim svétim si svéti, i tim pobožnim, pobožen;

27Tim čístim si čísti; i tomi preobrnjenomi preobrnjen.

28Ár lüdstvi nevolnomi ti zmoreš: i očí zvíšeni znísiš.

29Ár ti presvêtiš svêčo mojo. Gospôd, moj Bôg presvečáva temnost mojo.

30Ár z tebom jas vojsko razbíjem; i z mojim Bôgom prêk zída skočim.

31Bože poti so nepokárane: Rêč Gospodna je očísčena. On je zásloba vsêm, kí se vu njem vüpajo.

32Ár što je Bôg, zvüna Gospodna? ali pečína zvöna Bogá?

33Bôg me je opásao z močjôv, i poti moje činí nepokárane.

34Činí nogé moje, kako jelena: na visikost mojo postávi mené.

35On vči rokô mojo bojüvati, i vči ramo mojo brunceni lok natégnoti.

36I dáš mi záslobo zveličanja, i dêsna tvoja me podpéra; i znisanje tvoje zvísi mené.

37Razšüriš stopáje moje pod menom, naj glêžni moji nevkleknejo.

38Püstim se za nepriátelmi mojimi, i zgrábim je, ni se nepovrném, dokeč ji nespokolem.

39Razdrobim je, da mi prôti nestánejo: morejo mi pod nogé spádnoti.

40Opášeš me z močjôv k bojüvanji; postávlajôče nad méne pod méne zmečeš.

41V bêg stiraš nepriátele moje, da vö strêbim odürjávce moje.

42Kríčali bodo, ali nede pomočníka; k Gospodni, ali neposlühne ji.

43Ščém je rastepsti, kak prâh pred vötrom, i zklačiti, kak blato na cesti.

44Oslobodiš me od toga borlívoga lüdstva; deneš me za glávo med poganmi: lüdstvo šteroga sem nêznao, mi slüžiti má.

45Kak me zaslíši, me bôgalo bode; otroci tühéncov do se mi prilizávali.

46Deca tühéncov pomenká i trepetala de vu vezálji svojem.

47Žívé Gospôd, i blagoslovlena bojdi pečina moja! Naj se zvišáva Bôg zveličanja mojega!

48Bôg, ki mi dá zadomesčávanje, i v strâh vzeme lü lstvo pod menom!

49Kí mené rêši od nepriátelov moji! Tí me zvisiš nad onimi, ki se prôti meni postávlajo: zmoreš me od krivičnoga môža.

50Záto bom te vadlüvao med poganmi, o Gospodne, ino spêvao iméni tvojemi.

51Kí svojemi Králi veliko bláženstvo vö skažüje, i činí smilenost namázanomi svojemi, Dávidi, i semeni njegovomi, na veke.

Blog
About Us
Message
Site Map

Who We AreWhat We EelieveWhat We Do

Terms of UsePrivacy Notice

2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.

Home
Gospel
Question
Blog
Help