Oznanost 18 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XVIII. TÁL.I. Babilona spadáj 1–3.II. Nebeski glás te verne ž njega vö ráta 4–8.III. Svêt ga plače 9–19.IV. Nebêsa se radüjo 20.V. Angel nazviščáva njegovo vekivečno pogibelnost 21–24.I.

1I po eti vido sem ednoga angela doli idôčega z nebés i imajôčega oblást veliko: i zemla se je presvêtila od dike njegove.

2I kríčao je zevse môči z velikim glásom govoréči: spadno je, spadno je Babilon te veliki; i včinjen je prebiválišče vragôv i zdržávanje vsákšega nečístoga dühá i zdržávanje vsákšega nečístoga i odürnoga ftiča.

3Ár so ž njé nečemurnoga kurvêštva vína pilí vsi národje; i králove zemelski so ž njôv praznüvali, i tržci zemelski so ž njé náslobosti zmožnosti obogatili.

II.

4I čüo sem drügi glás z nebés govoréči: idte vö ž njega, lüdstvo môje, naj tála ne vzemete vu njegovi grêhi, i naj ne vzemete ž njegovi vdárcov tál.

5Ár so doségnoli njegovi grêhi notri do nébe: i spômeno se je Bôg z nepravičnost njegovi.

6Nazáj njemi dájte: liki je i on vám dáo; i podrügačte njemi spodrügáčanjem pôleg dela njegovoga. Pehár, v šteroga vám je nalêvao, nalête njemi ga po dvê gibê.

7Na keliko se je odíčo i náslobo: teliko njemi dájte môk i trplênja žalosti. Ár vu svojem srci velí: sedim, liki kralica, i nej sem vdovica, i žalosti ne bom vídla.

8Záto vu ednom dnévi prido njegovi vdárci, smrt i žalost i glád i z ognjom se zežgé: ár je močen Gospodin Bôg; kí bode ga sôdo.

III.

9I jôkali se bodo i trgali nad njim zemelski králove; kí so ž njim praznüvali i naslobüvali: gda bodo vidili din njegovoga žganjá.

10Ozdaleč stojéči za volo strahá moke njegove govoréči: jaj! jaj! to veliko mesto Babilon, to močno mesto; ár je vu ednoj vöri prišla sôdba tvoja.

11I krámarje zemelski se bodo jôkali i žalostíli nad njim: kâ njihovoga kráma nišče ne bode več küpüvao.

12Kráma zláta i srebra i drágoga kaménja i džündža i kmenta i škarlata i svile i tafute i nikši tiinov lês i nikakšo posôdoi z slonovi kôst, i nikakšo posôdo znaj dragšega lisá z meda i z železa i z marmora.

13I cinamoma i díšanja i másti i kadila, i vína i olija i zemlé i pšenice, i márhe i ovéc i konjôv i kočühov i têl i düš lüdi.

14I sád želênja düše tvoje je odíšao od tébe, i vsa tüčna i leščéča so odíšla od tébe, i več je ne nájdeš.

15I krámarje, ki so z têm tržilí, ôzdaleč bodo stáli za volo strahá njegove moke jôkajôči i žalostüvajôči se.

16I govoréči: jaj! jaj! to veliko mesto, štero je odeto bilô zkmentom i škarlatom i z tafutov i pozlačeno z zlátom i z drágim kaménjem, i z džünddžom. Ár je v ednoj vöri opüščeno teliko bogástva.

17I vsáki ravnáč i vsa na ládjaj bodôča vnožina i ladjárje, i kíkoli na môrji preküpčüjo ôzdaleč so stanoli.

18I kríčali so vidôči din gorênja njegovoga govoréči: što je prispodoben bio k etomi velikomi mesti?

19I prájh so metali na glávé svoje i kríčali so jočéči i plakajôči se govoréči: jaj! jaj! mesto veliko, vu šterom so obogatili vsi, kí ládje májo na môrji, z predrágoga kráma njegovoga, kak je edno vöro opüščeno?

IV.

20Radüj se nad njim néba i ví svéti Apoštolje i prorocke; ár je osôdo Bôg sôdbo vašo nad njim.

V.

21I gori je vzéo eden močen angel eden veliki kamen, liki mlinski; i vrgao ga je vu môrje govoréči: etak se z sílov vrže Babilon to veliko mesto, i ne nájde se več.

22I glás ti citarášov i mušikášov i žveglárov i trombitášov ne bode več čüti vu tebi. I nikši mešterski človik nikše meštríje se več v tebi ne nájde, i mlinskoga glása ne bode več v tebi čüti.

23I svetlost svêče se ne bode več v tebi svêtila: i glás záročnika i záročnice ne bode več čüti. Ár so tvoji krámarje bilí poglavnícke zemelski. Ár so ztvojim compranjem zapelani vsi národje.

24I nájdena je v njem krv prorokov i svécov i vsê spoklani na zemli.