Lükáč 17 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XVII. TÁL.I. Od spáke 1–10.II. Od desét gobavcov 11–19.III. Od prišestjá králevstva Božega 20–37.I.

1Erčé pa vučeníkom: nemogôče je, kâ bi spáke nê prišle, jaj pa tomi, po kom prído.

2Bole bi njemi bilô, da bi se njemi mlinski kamen djáo okoli šinjeka njegovoga, i vrgao bi se vu môrje, liki ka bi spáčo ednoga z eti naj ménši.

3Kebzüjte. Či pa pregreší prôti tebi brat tvoj, poštrájfaj ga; i, či se povrné, odpüsti njemi.

4I či sedemkrát eden dén pregreší prôti tebi, i sedemkrát eden dén se povrné k tebi govoréči: žao mi je, odpüsti njemi.

5I erkli so Apoštolje Gospodni: povékšávaj nám vero.

6Erčé pa Gospôd: či máte vero liki horčično zrno, erčéte pa etoj malini: vtrgni se vö z korenjom i vsádi se vu môrje; bôgala de vás.

7Što pa z vás, kí má slugo slüžéčega, ali paséčega, gda notri v hižo príde z njive, njemi preci velí: hodi i sedi si k stoli?

8Jeli ne bode njemi velo: pripravi, naj večérjam, i opásani slüži mi, dokeč jêm i piém, i potom toga jej i pí ti.

9Jeli zahváli slugi onomi, ka je včíno ona, štera so njemi zapovêdana? ne štimam.

10Tak i ví, gda včinite vsa, štera so vám zapovêdana, erčite: kâ smo slugi nehasnoviti; ár, štera smo dužni bili činiti, li tá smo činili.

II.

11I prigôdilo se je, gda bi on šô vu Jerušálem, i on je prêk šô na srêdi po Šamárii i Galilei.

12I, gda bi on notri šô vu níko vés, srelo ga je desét gobavi možôv, kí so postanoli ôzdaleč.

13I oni so pozdignoli glás svoj govoréči: Jezuš, naš Mešter, smilüj se nad nami.

14I vidôči erčé njim: idite i pokážte se popom. I prigôdilo se je vu odhájanji njihovom očíščeni so.

15Eden pa ž njih vidôči, ka je ozdravo, povrno se je z velikim glásom dičéči Bogá.

16I spadno je na obráz pred nogé njegove zahválo njemi je; i tisti je bio Šamaritánuš.

17Odgovoréči pa Jezuš erčé: nej ji je desét očíščeni? gde ji je pa ti devét?

18Nej se ji je najšlo, kí bi se povrnoli i dáli bi díko Bôgi, nego ete tühénec.

19I erčé njemi: stani gori ino idi, vera tvoja je tebé zdržála.

III.

20Pítani pa od Farizenšov, gda príde králevstvo Bože, odgôvoro je njim i erkao: ne príde králevstvo Bože tak, ka bi je što várao.

21Ni ne bodo pravili: ovo eti, ali ovo tam je. Ár ovo králevstvo Bože je vu vami.

22Erčé pa vučeníkom: prído dnévi, gda bodete želeli ednoga ti dnévov Siná človečega viditi, i ne bodte ga vidili.

23I erčéjo vám: ovo eti, ali, tam je, nejdite, niti je ne nasledüjte.

24Ár, liki blísk, kí se zblísne z ednoga kraja, kí je pod nébov, i do drügoga pod nébov bodôčega kraja se svêti, tak bode i Sin človeči vu dnévi svojem.

25Potrêbno je pa njemi prvle vnôga trpeti i zavržti se od etoga národa.

26I, liki je bilô vu dnévi Noa, tak bode i vu dnévi Siná človečega.

27Jeli se, pilí so, ženili so se, i k možom so se dávale notri do tistoga dnéva, v šterom je notri šô Noa vu bárko; i prišla je povôden, i pogübíla je vse.

28Prispodobno líki je bilô i vu dnévi Lota, jeli so, pilí so, küpivali so, odávali so, zasajüvali so, cimprali so.

29V šterom dnévi je pa vö šô Lot z Šodome, spadno je ogen i žveplo z nébe, i pogübo je vse.

30Tak rávno bode v onom dnévi, v šterom se Sin človeči vjávi.

31Vu onom dnévi, kí bode na pokrivi, i posôda njegova vu hiži, doli naj nejde, ka bi jo vzéo; i, kí bode na pôli, rávno tak se naj ne povrné k onim, štera so odzajaj.

32Spômente se z Lotove žené.

33Kíkoli bode ískao düšo svojo obdržati, zgübi jo; i kíkoli jo zgübi, vžitki jo obdrži.

34Velim vám: v tistoj nôči bodeta dvá na ednoj posteli; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá.

35Dvê bodeta mlele vküp; ta edna se gori vzeme, i ta drüga se nihá.

36Dvá bodeta na njivi; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá.

37I odgovoréči erkli so njemi: gde, Gospodne? On pa erčé njim: gde je mrlinsko têlo, tam se vküp sprâvlajo orli.