Lükáč 8 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

VIII. TÁL.I. Od v četvéro zemlo spádnjenoga semena 1–18.II. Kristušova mati i žlájhta 19–21.III. Môrje se ftiša 22–25.IV. Vragé zgánja 26–40.V. Jajrušova či so oživi 41–56.I.

1I prigôdilo se je potom toga, i on je hodo po vsê mêstaj i vesnicaj predgajôči i nazveščávajôči králevstvo Bože; i ti dvanájset ž njim.

2I níke žene, štere so bilé zvráčene od dühôv hüdi i nemočnosti; Mária, štera se zové Magdalêna, z štere je sedem vragôv vö zíšlo.

3I Joanna žena Kuzova, Herodešovoga dvorskoga, i Šušanna, i drüge, vnôge, štere so njemi slüžile z poíštva svojega.

4Gda bi pa vnogo lüdstva vküp bilô i ze vsê mêst bi k njemi prihájali, erčé vu prílikaj.

5Vö je šô sejáč sêjat semen svoje; i vu sêjanji je níštero spadnolo kre pôti, i zakláčeno je, i ftice nebeske so je pozobale.

6I drügo je spadnolo na pečíno; i vö zidôče posêhnolo je, da je nej melo vlage.

7I drügo je spadnolo na srêdo med trnje; i, gda bi z trnjom vrét gori raslo, zadíšilo je je trnje.

8I drügo je spadnolo na dobro zemlo; i vö zidôče prineslo je sáda stô teliko. Eta gda bi povedao, gori je skríčao: ki má vüha na poslüšanje, naj poslüša.

9Pítali so ga pa vučenícke njegovi govoréči: kákša je tá prílika?

10On je pa erkao: vám je dáno znati skrovnosti králevstva Božega, tim drügim pa vu prílikaj; naj vidôči ne vídíjo, i slíšavši ne razmijo.

11Eta je pa tá prílika: semen je rêč Boža.

12Štero semen je pa kre pôti spadnolo, tô so ti poslüšávci; potom príde vrág i vzeme rêč z srcá njihovoga, naj ne verjejo, ino se ne zveličajo.

13Štero je pa na pečíno, so oni: kí, gda čüjo, z radostjom gori vzemejo rêč. I tê korenjá nemajo; kí do časa verjejo, i vu vrêmeni sküšávanja odstôpijo.

14Štero je pa v trnje spadnolo, tê so: kí poslüšajo, i od skrblivosti ino bogástva i náslobosti žítka idôči, zadávlajo se, i zrêli sád ne prinášajo.

15Štero je pa vu dobro zemlo spadnolo, tê so: kí vu srci lêpom i dobrom, slíšavši to rêč, obdržávajo jo, i sád prinášajo vu trplivosti.

16Nišče pa svêčo vužgáno ne skríje pod posôdo, ni pod postelo jo ne dene; nego vu posvečnjek jo položi, naj ti notri idôči, vídijo svetlost.

17Ár nega nikaj tak skrivnoga, štero bi se vö nê vjavilo; niti skritoga, štero bi se nê spoznalo i na očivesnost prišlo.

18Glédajte záto, kakda poslüšate. Ár, ki má, dá se njemi; i ki nema, i ka štíma meti, vzeme se od njega.

II.

19Prišli so pa k njemi mati i bratje njegovi; i nej so mogli do njega prídti za volo lüdstva.

20I nazvêstili so njemi govoréči: mati tvoja i bratje tvoji stojíjo vönê, i ščéjo te viditi.

21On pa odgovoréči erčé njim: mati moja i bratje moji so eti, ki rêč Božo poslüšajo, ino jo činijo.

III.

22I prigôdilo se je vu ednom ti dnévov, i on je šô vu ládjo i vučenícke njegovi; i erčé njim: hodmo prêk jezere. I püstili so se.

23Plavajôči pa oni, záspao je; i doli je prišao vrtélec vötra na jezero, i k časi so se ládje napunjávale, i pogibale so.

24Pristôpivši pa, gori so ga obüdili govoréči: Mešter, Mešter, pogibamo! on pa gori stanovši poštrájfao je vöter, i válovje te vodé; i hênjali so i včinjena je tihota.

25Erčé pa njim: gde je vera vaša? bojéči so se pa čüdivali govoréči eden drügomi: što je záto ete, kâ i vötrom zapovidáva i vodê, i bôgajo ga?

IV.

26I preplavali so vu držèlo Gadarenušov, štera je prôti Galilei.

27Gda bi pa on vö šô na zemlo, pribêžao je pred njega níki môž z mesta, kí je meo vragé v sebi od vnogo vrêmena, i gvanta je na sébe nej vzéo i vu hiži je nej ostano, nego vu grobáj.

28Vidôči pa Jezuša, i skričavši doli je spadno pred njega, i z velikim glásom je erkao: ka je meni z tebom, Jezuš Sin víšešnjega Bogá? Prosim te, ne mantráj me.

29Ár je zapovedao tomi nečístomi dühi vö idti od toga človeka; ár je vnogo vrêmena tistoga bilô, kak ga je vküp potêgno; i vézali so ga z lancmi i z potami, i tak so ga varvali. Ali raztrgao je i vezala, i gnao se je od vrága vu püščáve.

30Pítao ga je pa Jezuš govoréči: ka ti je imé? On pa erčé: Legio. Ár je vnogo vragov šlo v njega.

31I prosili so ga, naj njim ne zapovej vu prepast idti.

32Bíla je pa tam edna velíka črêda svinj, štere so se pasle na brêgi. I prosili so ga, naj njim dopüsti vu njé idti. I dopüsto njim je.

33Vö idôči pa ti vrazjé z človeka, notri so šli vu svinjé; i sünola se je ta črêda svinj kre strmca vu jezero, i vtôpìla se je.

34Vidôči pa pastérje, ka se je zgôdilo, odbêžali so; i odidôči nazvêstili so vu mesti i vu vesnicaj.

35Vö so pa šli, da bi vidili, ka se je zgôdilo; i prišlí so k Jezuši, i najšli so sedéčega toga človeka, z koteroga so vö odíšlí ti vrazjé, oblečenoga i spametnoga pri nogáj Jezušovi; i prestrašili so se.

36Nazvêstili so pa njim i ti vidôči, kakda je ozdravo te vragometen.

37I prosila ga je vsa vnožina Gadarenušov držéle, naj odíde od njih, ár so z velikim stráhom obvzéti. On pa notri idôči vu ládjo, nazáj se je povrno.

38Molo se je pa njemi te môž, od šteroga so vö zišli ti vrazjé, ka bi ž njim bio. Jezuš ga je pa kraj odpüsto govoréči:

39Povrni se vu hižo tvojo, i pripovedávaj, ka ti je Bôg včíno. I odišao je po cêlom mesti predgajôči, ka je njemi včíno Jezuš.

40Zgôdilo se je pa, gda bi se povrno Jezuš, gori ga je prijalo to lüdstvo, ár so ga vsi čakali.

V.

41I ovo prišao je eden môž, komi je imé Jajruš; i on je bio vládnik správišča. I spadnovši k nogám Jezuša, proso ga je, kâ bi notri šô vu hižo njegovo.

42Ár je meo jedinorodjeno čér, okoli dvanájset lêt staro, i ona je mrla. (Gda bi pa on šô, lüdstvo ga je stiskávalo.)

43I žena bodôča vu otôki krví od dvanájset lêt, štera je cêlo svoje živlênje na vráče potrošila, i nej se je mogla od nikoga zvráčiti.

44Pristôpivša odzajaj, doteknola se je rôba gvanta njegovoga, i preci je stano tekáj njé krvi.

45I erčé Jezuš: što se me je dotekno? gda bi pa vsi tajili, erčé Peter, i kí so ž njim bili: Mešter, lüdstvo se pšé i stiskáva, i práviš: što se me je dotekno?

46Jezuš pa erčé: dotekno se me je nikák. Ár sem jas spoznao, ka je môč vö šla od méne.

47Vidôča pa ta žena, kâ se nemre skriti, trepetajôča naprê ide i pred njega spádne, i, za kákši zrok se ga je doteknola, nazvêstila njemi je pred vsêm lüdstvom, i kakda je ozdrávila preci.

48On je pa erkao njê: vüpaj se čí, vera tvoja te je zdržála; idi vu méri.

49Gda bi pa ešče on gúčao, prišao je niki od vládnika toga správišča govoréči njemi: mrla je čí tvoja, ne trüdi vučitela.

50Jezuš pa, gda bi tô čüo, odgôvoro je njemi govoréči: ne boj se, li veri, i zdrží se čí tvoja.

51Notri idôči pa v hižo, nej je dopüsto notri idti nikomi, nego Petri, i Jakubi i Jánoši, i oči te deklíčke, ino materi.

52Jôkali so se pa vsi, i plakali so jo. On je pa erkao: ne jôčte se: nej je mrla, nego spí.

53I osmêjalí so ga; ár so znali, kâ je mrla.

54On pa, geto je vse vö vrgao, príjao je njé rokô i kríčao je govoréči: deklíčka, stani gori.

55I povrno se je düh njé, i gori je stánola preci, i zapovedao je njê dati jesti.

56I čüdivali so se rodjenici njé. On je pa zapovedao njim, kâ bi nikomi nepravili, ka se je zgôdilo.