Lükáč 7 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

VII. TÁL.I. Od stotnikovoga slugo 1–10.II. Nainske vdovice sin gori stáne 11–17.III. Od Ivanovoga sposlanja 18–35.IV. Od pokôro činéče žené 36–50.I.

1Gda bi pa spuno vse svoje rečí na poslüšanje lüdstva, notri je šô v Kapernaum.

2Nikoga stotnika sluga pa betéžen bodôči se je k konci približávao, kí njemi je bio drági.

3Slišavši pa od Jezuša poslao je k njemi te stariše Židovov proséči ga, da pridôči zvráči slugo njegovoga.

4Oni pa pridôči k Jezuši, prosili so ga gedrno govoréči: kâ je vrêden, komi tô včiníš.

5Ár lübi naš národ, i správišce nám je on pocimprao.

6Jezuš je pa šô ž njimi. Gda bi pa nebi daleč bio od hiže, poslao je k njemi te Stotnik priátele svoje govoréči njemi: Gospodne, ne trüdi se; ár sem nej vréden, ka bi notri šô pod streho mojo.

7Záto sem i samoga sebé nevrêdnoga držao, ka bi k tebi šô; nego erči z rečjom, i ozdrávi sluga moj.

8Ár sem i jas človek pod oblást postávleni, i mám pod menom vitéze; i erčém etomi: idi, i ide; i drügomi: prídi, i príde, i slugi mojemi: číni tô, i činí.

9Gda bi pa eta Jezuš čüo čüdivao se je nad njim, i obrné se k nasledüvajôčemi njega lüdstvi erčé: velim vám, ni vu Izraeli sem tákšo vero nej najšao.

10I gda bi se povrnoli ti poslani nazáj vu hižo, najšli so toga betéžnoga slugo ozdrávlenoga.

II.

11I prigôdilo se je potom, šô je Jezuš vu mesto, štero se zové Nain; i šli so ž njim vučenícke njegovi vnôgi, i dosta lüdstva.

12Gda se je pa priblížao k vrátam toga mesta, ovo nešen je vö eden mrtvi, ki je bio materé svoje jedinorodjeni sin, i ona je vdovica bíla; i vnôgo lüdstva toga mesta je bilô ž njôv.

13I, gda bi jo vido Gospôd, smilüvao se je nad njôv i erkao je njê: ne jôči se.

14I pristôpivši dotekno se je škrinje (kí so ga pa nesli, stanoli so,) i erčé: mladénec, tebi velim, stani gori.

15I gori se je opravo te mertvec, i záčao je gúčati i dao ga je materi njegovoj.

16Vzéo je pa stráh vse: i dičili so Bogá govoréči: kâ je Prorok veliki stano med nami, i kâ je prigledno Bôg lüdstvo svoje.

17I vö je zíšla ta rêč vu cêloj Judei od njega i vu vsoj okôli bodočoj držéli.

III.

18I nazvêstili so Ivani vučenícke njegovi vsa eta.

19I gda bi prizvao dvá níka vučeníkov svoji Ivan, poslao njiva je k Jezuši govoréči: ti si te pridôči, ali bomo drügoga čakali?

20Gda bi pa ti možjé k njemi prišli, erkli so: Ivan krstitel je poslao nás k tebi govoréči: ti si te pridôči, ali pa drügoga mámo čakati?

21Vu onoj vöri je ji pa dosta zvráčo od betegôv i bičov, i dühôv hüdi, i vnôgim slêpim je darüvao pogléd.

22I odgovoréči Jezuš erčé njim: idôči oznante Ivani, štera vídite, i čüjete; kâ slêpi priglédávajo, plantavi hodijo, gobavci se očiščávajo, glühi čüjejo, mrtvi gori stanjüjo, siromákom se Evangeliom nazveščáva.

23I blážen je, kí se vu méni ne spáči.

24Gda bi pa odíšli nazvišešávci Ivana, záčao je Jezuš gúčati k lüdstvi od Ivana: ka ste vö šli vu püščávo gledat? trst od vötra vugibajôčo?

25Ali ka ste vö šli vidit? človeka vu mêhkom gvanti oblečenoga? Ovo, kí so vu svetlom gvanti, i v radosti živéjo, vu králevski hižaj so.

26Ali ka ste šli vö vidit? proroka? Zaistino velim vám, i vékšega od proroka.

27Té je, od šteroga je písano: ovo jas pošílam angela mojega pred lícom tvojim, kí priprávi pôt tvojo pred tebom.

28Ár velim vám, vékši med porodjenimi od žén prorok od Ivana krstitela je ni eden nej; te náj ménši pa vu králevstvi Božem je dönok vékši od njega.

29I vse lüdstvo, štero je eto čülo, i publikánuške so pravičnoga pravili Bogá okrstivši se z Ivanovim krstom.

30Farizeuške pa i právdenicke so tanáč Boži zavrgli prôti sebi, i nej so se dáli od njega krstiti.

31Erkao je pa Gospôd: komi bom záto priglihávao lüdínároda etoga? i komi so prispodobni?

32Prispodobni so k deci na pláci sedéčoj i kričéčoj eden drügomi i govoréčoj: žveglárili smo vám, i nej ste plésali; plačno pesem smo vám popêvali, i nej ste se jôkali.

33Ár je prišao Ivan krstitel; ne jej krüha, ni vína ne pijé, i právite: vrága má.

34Prišao je Sin človeči; jej i pijé, i právite: ovo človek požirávec i víno pivec, publíkánušov priátel i grêšnikov.

35I spravičena je modrôst od vsê svoji sinôv.

IV.

36Proso ga je pa niki z Farizeušov, naj jej ž njim. I notri idôči vu hižo Farizeušovo, doli si je seo.

37I ovo edna žena vu onom mesti, štera je bíla grêšnica, gda bi zvêdila, kâ je Jezuš doli seo vu hiži Farizeušovoj, prinesla je eden alabaštrom mazala.

38I stojéča pri nogáj njegovi odzaja, plakajôča začne škropiti nogé njegove z kuzami, i z vlasmí glavé svoje je je brísala; i küšüvala nogé njegove, i mázala z mazalom.

39Vidôči pa eto Farizeuš, kí ga je zvao, erčé vu sebi govoréči: ete, da bi prorok bio, znao bi, što, i kákša je eta žena, štera se ga dotíče; ár je grêšníca.

40I odgovoréči Jezuš erčé njemi: Šimon, mám ti nikaj povedati. On pa velí: vučitel, povej.

41Dvá dužníka je meo níki veritel; eden njemi je dužen bio pét stô sodôv, te drügí pa pétdesét.

42Gda bi pa onedva ne mela nazáj dati, oböma je tá darüvao; povej mi záto, šteri ga bode med njima bole lübo?

43Odgovoréči pa Šímon erčé: štimam, kâ ov, komi je več darüvao. On pa erčé njemi: prav si sôdo.

44I obrné se k toj ženi, i erčé Šimoni: vídiš eto zeno? notri sem prišao vu tvojo hižo, vodô na nogê moje si mi nej dáo; eta je pa z skuzami škropíla nogé moje i z vlasmí glavé svoje je brísala.

45Küš si mi nej dáo; eta pa, kak sem notri prišao, je nej hênjala küšüvati nogé moje.

46Z oliom glavô mojo si mi nej nemazo; eta je pa z drágim mazalom mázala nogé moje.

47Záto, velim tebi, odpüščeni so njé vnôgi grêhi, kâ je vnogo lübila; komi se pa malo odpüstí, malo lübi.

48Erčé pa njêj: odpüščeni so ti grêhi.

49I záčali so ti v küp sedéči pri stoli praviti vu sebi: što je té, kí i grêhe odpüščáva?

50Erčé pa k toj ženi: vera tvoja je zdržála, idi vu méri.