Djánje 11 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XI. TÁL.I. Peter se pred Židovmi odgovárja, kâ je k poganom notri šô 1–18.II. Evangeliom se prêdga Židovom i poganom 19–26.III. Agabuš glád nazviščáva 27–30.I.

1Čüli so pa apoštolje i bratje, kí so vu Judei bilí, ka so i poganje gori vzéli Rêč Božo.

2I gda bi Peter gori šô vu Jerušálem, razkášali so se prôti njemi, kí so z obrizávanja bili.

3Govoréči: kâ si k možom nepreokrôženjé majôčim notri šô i jo si ž njimi.

4Začnovši pa Peter razložo njim je zrédom govoréči:

5Jas sem bio vu mesti Joppe moléči, i vido sem vu sasi vidênje doli idôčo nikakšo posôdo, liki eden veliki prt za štiri kiklé püščeni z nebés; i prišla je notri do méne.

6Vu štero gledôči na pamet sem vzéo; i vido sem štiri nogé majôče stvári zemelske i zviríne, i lazéče i letajôče nebeske.

7Čüo sem pa glás meni govoréči: gori stani, Peter, koli i jej.

8Erkao sem pa: z nikakšim tálom nej, Gospodne. Ár je nikaj občinskoga ali nečístoga nigdár nej šlo notri vu moja vüsta.

9Odgôvoro mi je pa glás obdrügim z nebés: ka je Bôg očisto, tistô tí občínsko ne pravi.

10Tô je pa včinjeno tríkrat; i pá so gori potégnjena vsa vu nébo.

11I ovo, preci so trijé možjé postanoli pred hižov, vu šteroj sem bio, poslani od Cezárie k meni.

12Erčé pa meni düh: idi ž njimi, nikaj ne dvojéči. Prišlo je pa z menov i eti šést brátov i notri smo šli vu hižo toga možá.

13I nazvêsto nám je, kakda je vido angela vu hiži svojoj stojéčega i govoréčega njemi: pošli vu Joppo možé i prizovi prêk Šimona, kí se zové Peter.

14Kí bode tí gúčao rečí, vu šteri se zveličaš tí i vsa hiža tvoja.

15Gda bi pa jas záčao eta gúčati, spadno je svéti Düh na njé, liki i na nás vu začétki.

16Spômeno sem se pa z rêči Gospodnove, liki je velo: Ivan istina je krstšávao z vodôv, ví bodte pa krstšávani vu svétom Dühi.

17Či je záto njim Bôg dáo príglihni dár, liki i nám vervajôčim v Gospodni našem Jezuši Kristuši; jas pa što sem, ka bi mogao brániti Bôgi?

18Slíšavši pa eta, tiho so postanoli, i díčili so Bogá govoréči: tak je i poganom Bôg dáo pokôro na žítek.

II.

19Kí so se pa raztepli za volo nevôle, štera se je pobüdila nad Števanom; prêk so šli notri do Fenície i Cípruša i Antiohie, i nikomi so nej gúčali eto rêč, nego samo Židovom.

20Bilí so pa níki ž njíh možjé z Cipruša i z Cirene, kí notri idôči vu Antiohio gúčali so Grčkim Židovom nazviščávajôči Gospon Jezuša.

21I bíla je rôka Gospodnova ž njimi, i vnogo vervajôči se ji je povrnolo k Gospodni.

22Čüta je pa eta rêč vu vühaj te gmajne, štera je v Jerušálemi bíla od njíh; i poslali so Barnabáša, ka bi šô notri do Antiohie.

23Kí tá pridôči i vidôči miloščo Božo, radüvao se je; i opomínao je vse, ka bi stálnim srcom ostali pri Gospodni.

24Ár je bio môž dober i pun Dühá svétoga i vere. I priloženo je lüdstva poredno k Gospodni.

25Vö je pa šô vu Taršuš Barnabáš ískat Šauluša; i, gda bi ga najšao, pelao ga je vu Antiohio.

26Zgôdilo se je pa, da bi cêlo leto bilá z tistov gmajnov, i včíla bi lüdstva poredno, zváni so naj prvle vu Antiohii vučenícke za krstšane.

III.

27Vu tê dnévi so pa doli šli od Jerušálema prorocke vu Antiohio.

28Gori stanovši pa eden ž njíh po iméni Agabuš, znamenüvao je po Dühi glád veliki, kí príšestni bode na cêli svêt, kí se je i zgôdo za Klaudiuš Casara.

29Vučenicke so pa skončali, ka bi ji vsáki pôleg svoje premôči na slüžbo, kâ poslao vu Judei prebivajôčim bratom.

30Štero so i včínili, poslavši k tim starišim po rôki Barnabášovoj i Šaulušovoj.