Marko 15 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XV. TÁL.I. Kristuša na smrt osôdijo 1–15.II. Vitézje ga ošpotavši vö pelajo, gde razpeti trpi moko 16–37.III. Nad smrtjom čüda 38–39.IV. Pokopa se 40–47.I.

1I preci z ránja so tanáč držali vládnicke popovski z timi stariši i pisáči, i cêli tanáč zvézavši Jezuša, odpelali so ga, i dáli so ga Pilátuši.

2I pítao ga je Pilátuš: tí si král Židovski? on pa odgovoréči erčé njemi: tí práviš.

3I tôžili so ga vládnicke popovski jáko.

4Pilátuš ga je pa páli pítao govoréči: ne boš odgovárjao nikaj? ovo kelika prôti tebi svedočijo?

5Jezuš je pa nikaj nej več odgôvoro, tak da se je čüdivao Pilátuš.

6Na svétek Vüzenski njim je pa odpüsto ednoga vôznika, šteroga so prosili.

7Bio je pa eden, kí se je zvao Barabbáš, zvézani z timi gori stánjenimi, kí so vu stanenjê lüdomorstvo včínili.

8I, gda bi gori zkríčalo to lüdstvo, záčalo ga je prositi, naj njim pôleg šegé čini.

9Pilátuš pa odgovorí njim govoréči: ščéte, naj vám püstim krála Židovskoga?

10(Ár je spoznao, kâ so ga z nenádvidnosti dáli v rôke vládnicke popovski).

11Vládnicke popovski so pa gori nadignoli lüdstvo, naj njim bole Barabbáša püstí,

12Pilátuš pa odgovoréči pá njim velí: ka pa ščéte, naj včinim onomi; koga pravite, krála Židovskoga?

13Oni so pa páli kričali: ráspi ga!

14Pilátuš njim pa erčé: a ka je hüdoga včíno? Oni so pa bole kríčali: ráspi ga!

15Gda bi pa Pilátuš šteo lüdstvi zadosta včiniti, odpüsto njim je Barabbáša; tá je pa dao Jezuša bičüvanoga, naj se raspé.

II.

16Vitézje so ga pa odpelali vu notrêšnji tál dvora, kí je právdenica; i vküp so zézvali cêli šereg.

17I oblekli so ga vu báršonj, i okôli gláve so njemi djáli spleteno trnjavo korôno.

18I záčali so se njemi poklanjati: zdrav bojdi král Židovski!

19I bili so glavô njegovo z trstom, i plüvali so na njega, i nakleknovši kôlina molili so ga.

20I, gda bi ga ošpotali, slekli so ga z báršona, i oblekli so njemi njegov lastíven gvant; i vö so ga pelali, da bi ga ráspili.

21I pripravili so mímo idôčega nikakšega Šimona Cirenajskoga (gda bi šô z pôla, očo Aleksandra i Rufuša,) ka bi nesao kríž njegov.

22I neso ga je na Golgote mesto, štero je razklajeno, temena mesto.

23I dáli so njemi piti víno z mirom zmêšano; on je pa nej vzéo.

24I gda so ga rázpili, razdêlili so si gvant njegov vržéči na njega šorš, da bi znali, ki bi ga meo vzéti.

25Bila je pa vöra trètja; i rázpili so ga.

26I bio je napisek zroka njega smrti napísani: Král Židovski!

27I ráspili so ž njim dvá razbojnika; ednoga z dêsne, i ednoga z lêve njegove stráni.

28I spunilo se je pismo, štero velí: i z nepravdeníki je zračúnani.

29I ti mímo idôči so ga preklínjali, kívajôči z glavamí svojmi i govoréči: ha! kí porüšiš Cérkev, i vu tréj dnévi jo gori pocimpraš.

30Zdrži se i stôpi doli z kríža.

31Rávno tak pa i vládnicke popovski ošpotávajôči ga, pravili so z pisáči eden drügomi: drüge je zdržao, sebé ne vê zdržati.

32Kristuš, král Izraela, naj stôpi zdaj doli z kríža; naj vidimo i verjemo. I ž njim vküp raspéti so ga tüdi ošpotávali.

33Gda bi pa bila vöra šésta, postánola je kmica po cêloj zemli notri do devéte vöre.

34I ob devétoj vöri kríčao je Jezuš z velikim glásom govoréči: Eloi, Eloi! lama šabaktani; štero je razklajeno: Bôg moj, Bôg moj! zakaj si me ostavo.

35I níki z med tam stojéčimi, gda bi eto rêč slišali, erkli so: ovo Eliáša zové.

36Beží pa eden i napuni špongio zjesijom, i okôli zavinovši na trst, napájao ga je govoréči: nihájte, naj vídimo, či ga príde Eliáš doli jemát.

37Jezuš pa kričéči z velikim glásom püsto je düšo.

III.

38I raspraščilo se je zakrivalo Cérkvi na dvôje od zgora notri do tla.

39Vidôči pa stotnik tam stojéči pred njim, kâ je tak kričéči premíno, erčé: zaistino ete človek je Boži Sin bio.

IV.

40Bilé so pa i žene ôzdaleč gledôče: med kêmi je bíla i Mária Magdalêna, i Mária Jakuba toga ménšega i Jošešova mati i Šalome.

41Štere so ga nasledüvale i gda je v Galilei bio, i slüžile so njemi; i drüge vnôge navküp gori idôče ž njim v Jerušálem.

42I gda bi že večér grátao (ár je bio dén pripravlenjá, ki je pred sobottov.)

43Prišao je Jožef od Arimátie, pošteni tanáčnik, ki je tüdi čakao králevstvo Bože; sméo je notri idti k Pilátuši, i proso je têlo Jezuša.

44Pilátuš se je pa čüdivao, či bi že mr’u; i prízvao je stotnika, pítao ga je, či je dávno mr’u.

45I spoznavši od stotnika, dáo je to télo Jožefi.

46I küpo je rüšensko plátno, i doli ga je vzéo, závio ga je v to rüšensko plátno, i položo ga je vu grob, ki je bio zosêkani z kamna, i priválao je eden kamen na dveri toga groba.

47Mária pa Magdalêna i Mária Jošeša glédale so, gde je položeni.