Marko 9 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

IX. TÁL.I. Kristuš se preobrázi 1–13.II. Kisvênski pojbič se zvráči 14–29.III. Kristuš nazviščáva svojo moko 30–32.IV. Vči poniznost 33–37.V. Niki vragé zgánja 38–50.I.

1I velí njim: zaistino velim vám, kâ so ništeri med eti stojéčimi, ki z nikakšim tálom ne koštajo smrti, dokeč ne bodo vidili Králevstvo Bože pridôče vu zmožnosti.

2I po šéstom dnévi k sebi je vzéo Jezuš Petra i Jakuba i Jánoša, i vzéo je je na brêg veliki od sebe samé; i preobrázo se je pred njimi.

3I gvant njegov se je blískao i grátao je bêli jáko, liki snêg, kákšega fárbar na zemli nemre obêliti.

4I skázao se je njim Eliáš z Môšešom, i zgučávali so si z Jezušom.

5I odgovoréči Peter velí Jezuši: Mešter, dobro je nam eti bidti. Napravmo tak trí šatore, tebi ednoga, i Mêšeši ednoga i Eliáši ednoga.

6Ár je nej znao, ka bi gúčao; ár so bilí prestrašeni.

7I zvrgao se je eden oblák, šteri je je obsencao. I prišao je glás z obláka govoréči: ete je moj Sin te lübeznivi; toga poslüšajte.

8I na nágli se okôli zglednovši nej so več nikoga vidli, nego Jezuša samoga z sebom.

9Doli idôči pa z brêga prepovedao njim je, kâ bi nikomi ne pravili, ka so vidili; nego gda Sin človeči z mrtvi stáne.

10I tô rêč so zdržali pri sebi spitávajôči se, ka je z mrtvi gori stánoti?

11I pítali so ga govoréči: ka pa právijo pisáčke, kâ Eliáš má ešče prvle prídti?

12On pa odgovoréči erčé njim: Eliáš istina pride prvle naj nazáj správi vsa; i, liki je písano od Siná človečega, kâ bode vnogo trpo i zavrže se.

13Ali velim vám: kâ je i Eliáš prišao (i včínili so njemi kak so šteli) liki je písano od njega.

II.

14I pridôči k vučeníkom, vido je vnožina lüdstva okoli njih, i pisáče spitávajôče njé.

15I preci vse lüdstvo, kak ga je vidilo, čüdivalo se je; i pribêžajôči poklonili so se njemi.

16I opítao je te pisáče: ka se spitávate med sebom?

17I odgovoréči eden z lüdstva erčé: Mešter, pripelao sem siná mojega k tebi, kí nêmoga dühá má.

18I gdekoli ga zgrábi, trga ga, i pêni se, i škríple zobmí svojmi i sêhne; i pravo sem vučeníkom tvojim, naj ga vö zeženéjo, i nej so ga mogli.

19On pa odgovoréči njemi velí: oh neveren národ! kak dugo bom pri vás? kak dugo bom vás trpo? neste ga k meni.

20I nesli so ga k njemi; i kak ga je vido, preci ga je te nečísti düh trgao, i spadnovši na zemlo, válao se je i peno.

21I opitao je očo njegovoga: keliko vremena, je kâ njemi je tô včinjeno? on je pa erkao: od detinstva.

22I čestô ga i v ogen vrže, i vu vodô, da bi ga pogübo; ali, či kâ moreš, bojdi nám na pomôč, smilüj se nad nami.

23Jezuš njemi je pa erkao: či moreš vervati; vsa so mogôča tomi vervajôčemi.

24I preci kričéči te oča toga pojbára skuzami je erkao: verjem, Gospodne, boj na pomôč mojoj nevernosti.

25Vidôči pa Jezuš, kâ lüdstvo vküp beži, poštráifao je te nečísti düh govoréči njemi: tí nêmi i glühi düh, jas tebi zapovêdam, idi vö z etoga i več nejdi v njega.

26I kričéči i dosta ga trgavši vö je šô; i grátao je liki mrtev tak, da so vnôgi pravili, ka je mr’u.

27Jezuš ga je pa zgrabo za rokô, gori ga je potégno, i gori je stano.

28I notri idôči vu hižo pítali so ga vučenícke njegovi od sebe: zakaj smo ga mí nej mogli vö vržti?

29I erčé njim: eto plemen po nikom nemore vö idti; nego po molítvi ino posti.

III.

30I odnut vö idôči vküp so šli prêk Galilee; i nej je šteo, kâ bi što znao.

31Ár je včio vučeníke svoje i erčé njim: kâ se Sin človeči dá vu rôke lüdstva i vmorijo ga; i vmorjeni na trétji dén gori stáne.

32Oni so pa nej razmeli to rêč, i bojali so se ga pítati.

IV.

33I prišli so v Kapernaum, i vu hiži bodôči pítao je je: ka ste se na pôti med sebom spitávali?

34Oni so pa múčali; ár so se na pôti od toga med sebom štükali, što de te naj vékši?

35I doli sedéči, prizové ti dvanájset i erčé njim: či što ščé prvi bidti, naj bode med vsêmi náj zadnjêši i vsê sluga.

36I vzéo je ednoga pojbíča, postavo ga je na srêdo med njé i na nároča ga vzévši erčé njim:

37Kikoli ednoga z tákše decé gori prime vu mojem iméni, mené prime; i kikoli mené prime, ne prime mené, nego tistoga, kí je mené poslao.

V.

38Odgôvoro je pa njemi Jánoš Evangelišta govoréči: Vučitel, vidili smo ednoga vu iméni tvojem zgánjajôčega vragé, kí ne nasledüje nás; i prepovedali smo njemi, da ne nasledüje nás.

39Jezuš je pa erkao: ne prepovedávajte njemi. Ár nikoga nega, kí bi činio močí vu iméni mojem; i ki bi mogao, preci hüdo gučati od méne.

40Ár, kí je nej prôti nám, z nami je.

41Ár, kikoli vám piti dá eden pehár vodé vu iméni mojem záto, kâ ste Kristušovi; zaistino velim vám: z nikakšim tájom nezgübi svoj nájem.

42I, kíkoli spáči ednoga z ti náj ménši, kí vu meni verjejo, bole bi njemi bilô, z vnôgim, da bi se njemi mlinski kamen okôli šinjeka djáo, i vu môrje bi se vrgao.

43I či te spáči tvoja rôka, odsêkaj jo; lepše je tebi čonklavomi vu žítek idti, liki dvê rokê meti, ino idti vu gehenno vu te nevgaššeni ogen.

44Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne.

45I, či ti je nôga tvoja k spáki odsêkaj jo; lepše je tebi idti vu žítek plantavomi, liki dvê nogê meti ino se vržti vu gehenno, vu te nevgaššeni ogen.

46Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne.

47I či te okô tvoje spáči, vö je vrži; lepše je tebi edno okô meti ino idti vu králevstvo Bože liki dvê okê meti ino se vržti vu ogen gehenski.

48Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne.

49Ár vsáki bode z ognjom soljeni, i vsáki áldov se z soljôv bode solio.

50Dobra je sô; či pa sô neslána bode, z kêm jo osolite? mête vu sebi sô, i pokoj mête med sebom.