Mátaj 17 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XVII. TÁL.I. Od Krist. lica preobrnenjá 1–13.II. Te mêsečni se zvráči 14–21.III. Kristuš svojo smrt nazviščáva 22–23.IV. Dáčo dava 24–27.I.

1I po šéstom dnévi vzéo je Jezuš Petra i Jakuba i Jánoša brata njegovoga; i gori je je pelao na edno visiko gorô zôseb.

2I premêno se je pred njimi: i svêto se je obráz njegov, liki sunce; gvant pa njegov je bêli grátao, liki svetlost.

3I ovo skázala sta se njim Môšeš, i Eliáš ž njim gučéča.

4Odgovoréči pa Peter erkao je Jezuši: Gospodne, dobro je nám eti bidti; či ščéš, naprávimo eti tri šatore, tebi ednoga, i Môšeši ednoga, i ednoga Eliáši.

5Gda je pa ešče gučao: ovo eden svetli oblák obsencao je njé; i ovo glás z obláka erkôči: ete je moj lübléni Sin, v šterom se mi je dobro dopadnolo; njega poslüšajte.

6Štero da bi čüli vučenícke, spadnoli so na obráz svoj, i zbojali so se jáko.

7I pristôpivši Jezuš dotekno se ji je ino erkao: stante gori, i ne bojte se.

8Prizdignovši pa očí svoje, nikoga so nej vidili, nego Jezuša samo.

9I doli idôči oní z goré zapovedao njim je Jezuš erkôči: nikomi ne povête tô vidênje, dokeč Sin človeči od mrtvi govi ne stáne.

10I pitali so ga vučenícke njegovi erkôči: ka pa pisáčke právijo; kâ je potrêbno Eliáši prvle pridti?

11Jezuš pa odgovoréči erkao njim je: Eliáš istina pride prvo, i vsa nazáj správi.

12Velim pa vám: kâ je Eliáš že prišao, i nej so ga poznali; nego so njemi včínili, ka so šteli. Tak i Sin človeči bode trpo od njih.

13Teda so razmeli vučenícke: kâ njim je od Ivana krstitela gučao.

II.

14I pridôči k lüdstvi pristôpo je k njemi človek niki pokleknovši pred njim.

15I erkôči: Gospodne, smilüj se nad mojim sinom, ár je mêsečni, i hüdô trpí. Ár dostakrát spádne v ogen, dostakrát vu vodô.

16I prineso sem ga vučeníkom tvojim, i nej so ga mogli zvráčiti.

17Odgovoréči pa Jezuš erkao je: oh národ neveren i preobrnjeni! kak dugo bodem z vami? kak dugo bom vás trpo? prineste ga meni esi.

18I poprêto se je Jezuš, i vö je šô od njega te vrág; i ozdravlen je te pojbíč od tiste vöre.

19Teda pristôpivši vučenícke k Jezuši z ôseb, erkli so: zakaj smo ga mí nej mogli vö vržti?

20Jezuš njim je pa erkao: za volo nevernosti vaše. Ár zaistino velim vám: či bodete meli vero, liki horčično zrno, i erčéte etoj gori: tá prêk idi odnut, i prêk bode šla; i nikaj nebode vám nemogôče.

21Eto pokolênje nêde vö; nego po molítvaj i posti.

III.

22Gda bi se pa oni v Galilei vrteli, erčé njim Jezuš: Sin človeči se dá vu roké lüdém.

23I vmorijo ga, i na trétji dén gori stáne. I razdréselili so se jáko.

IV.

24Pridôči pa oni v Kapernaum, pristôpili so oni, kí didrakmo jemléjo k Petri i erkli so: vučitel vaš ne dá didrakme?

25Velí Peter: kakpa. I gda bi v hižo prišao preišao ga je Jezuš, erkôči: kase ti zdí, Šimon? Králove ete zemlé od šteri jemléjo vámo, ali dáčo? Od sinôv svoji, ali od tühéncov?

26Velí njemi Peter: od tühéncov. Erčé njemi Jezuš: tak so sinovje slobodni?

27Naj je pa ne spáčimo: idôči vrži vodico v môrje, i gori pridôčo to prvo ribo vö potégni, i odpri ji laloke, i nájdeš v njê edno štatero; v zemi jo, dáj jo njim za méne i tébe.