1Dávida Žoltár k naprê spêvanji.
2Čakajôč sem čakao Gospodna; on se je k meni nagno, i poslühno je kričanje moje.
3Vö me je potégno z grozne jame; z kalíša blata; i postavo je nogé moje na pečíno, i močne je včíno stopáje moje.
4I dao je vu vüsta moja pesem nôvo, hválo Bôga našega; tô do vidili vnôgi, i bojali do se, ino se vüpali vu Gospodni.
5Blážen on môž, kí vu Gospodni položi vüpazen svojo, i nepridrüži se k tim gizdávim, i k tim na láž gibkim.
6Vnôga so, o Gospodin Bôg, čüda tvoja i míslí tvoje nad nami. Nišče je nej tebi glíhni. Oznanüvao i gláso bom je; ali vnogo vékša so, kak bi se pregovoriti mogla.
7Áldovi i dári so ti nej vugodni; ali vüha si mi ôdpro: neželêš žgánoga áldova, ni áldova vtišanja.
8Teda sem rekao: ovo idem; vu Knigaj je písano od méne.
9Gotov sem, o Bôg, činiti volo tvojo, i právda tvoja je vu srci mojem.
10Predgao sem pravico tvojo vu tvojoj velikoj občini: ovo vüst moji sem nêzápro: tí znáš, Gospodne.
11Pravice tvoje sem nêskrío vu srce moje: istino tvojo i tvoje zveličanje sem vörazgláso: nej sem skrío milošče tvoje ino istine tvoje pred tov velikov občinov.
12Tí pa, Gospodne, neprikráti meni smilenosti tvoje: po milošči tvojoj i tvojoj istini me na veke obdrži.
13Ár so me okôli vzelá hüda brez’ račúna: popadnole so me nepravdenosti moje, da ji nemorem viditi; več ji je, kak vlási gláve moje, záto me je ostavilo i srce moje.
14Dopadni se ti, Gospodne, vörêšiti mené. Gospodne, hiti mi na pomôč!
15Sramežlüvati se morejo i na špot spádnoti vsi, kí iščejo düšo mojo pogübiti: spét se naj obrnéjo, i na sramôto vržejo želejôči mojo nesrečo.
16Naj se léknejo nad sramôtov svojov, kí meni právijo: ahah! ahah!
17Naj se radüjo ino veselijo vu tebi, vsi iskajôči tebé, govoríjo vsi, kí lübíjo zveličanje tvoje: Gospôd bojdi visiko hválen!
18Jas sem pa obtežen i obôžan; ali Gospôd se za méne skrbí. Ti si pomôč moja i moj osloboditel, Bôg moj, nemüdi se.
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.
