Djánje 9 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

IX. TÁL.I. Kristuš se zkáže Šauluši, koga Anániáš okrsti 1–19.II. Šauluša v Damaškuši i v Jerušálemi pregánjajo 20–31.III. Peter Eneáša zvráči, Tabito pa oživi 32–43.I.

1Šauluš pa ešče píhávši pritjé i lüdomorstvo na vučeníke Gospodnove, odidôči k víšešnjemi popi,

2Proso je od njega listí vu Damaškuš k správiščam, kâ, či bi koga najšao, kí bi té pôti bilí, možé i žene, zvézane bi pelao v Jerušálem.

3Zgôdilo se je pa, gda bi šô, i približávao bi se k Damaškuši, na nágli se je zblesnola okôli njega svetlost od nébe.

4I spadnovši na zemlo, čüo je glás njemi govoréči: Šaul, Šaul, ka me pregánjaš?

5On pa erčé: što si, Gospodne? Erčé pa Gospôd: jas sem Jezuš, šteroga tí pregánjaš. Žmetno ti je prôti spici brsati.

6Drgečéči pa i trepečéči erčé: Gospodne, ka ščéš, naj činim? I Gospôd njemi erčé: gori stani, i idi vu mêsto, i povej se ti, ka ti je potrêbno činiti.

7Ti možjé pa, ki so ž njim pôtniküvali, so stáli drevéni, ár so čüli glás; nikoga so pa nej vidili.

8Gori je pa stano Šauluš od zemlé: i, gda bi očí svoje ôdpro, nikoga nej je vido. Pelavši ga pa za rókô, notri so ga pelali v Damaškuš.

9I bio je trí dní ne vidôči; i nej je jo, ni pio.

10Bio je pa eden vučeník v Damaškuši po iméni Anániáš; i erkao njemi je Gospôd vu poglédi: Anániáš! on pa erčé: ovo sem jas, Gospodne.

11Gospôd njemi pa erčé: stani gori i idi vu vilico, štera se zové rávna; i íšči vu Júdášovoj hiži Šauluša po iméni Taršinskoga, ár ovo moli.

12(I vido je Pavel vu vidênji ednoga možá po iméni Anániáša notri idôčega i na sébe rókô dêvajôčega; naj preglédne.)

13Odgovorí pa Anániáš: Gospodne, čüo sem od vnôgi od toga možá, keliko hüdoga je včíno tvojim svétim vu Jerušálemi.

14I eti má oblást od víšešnji popov zvézati vse, kí tvoje imé zezávajo.

15Erkao njemi je pa Gospôd: idi, ár mi je on odebrána posôda; kí bode noso imé moje pred poganmi, i králmi i sinmi Izraelskimi.

16Ár njemi jas pokážem, keliko njemi je potrêbno za volo iména mojega trpeti.

17Odíšao je pa Anániáš, i notrí je šô vu hižo, i na njega položi roké i erčé: Šaul brat, Gospôd me je poslao (Jezuš, kí se ti je skázao na pôti, po šteroj si šô,) naj preglédneš i napuniš se z Dühom svétim.

18I preci so doli spadnole z ôči njegovi, líki lüske; i pregledno je preci, i gori stanovši okrsto se je.

19I, gda bi hráno k sebi vzéo, pokrêpo se je. Bio je pa Šaul z vučeníkmi vu Damaškuši nikeliko dní.

II.

20I preci je vu správiščaj predgao Kristuša, ka je on Sin Boži.

21Strsnoli so se pa vsi, kí so ga čüli, i erkli so: nej je tô té, kí je opüščávao vu Jerušálemi one, kí se z etim iménom zovéjo? I esi je za toga volo prišao, ka bi je zvézane pelao k vládnikom popovskim.

22Šauluš je pa ešče bole pokrêpo, i stiskávao je Židove prebívajôče vu Damaškuši svedočéči, ka je té Kristuš.

23Gda bi se pa poredno dnévov spunilo, tanáč so držali Židovje med sebom, ka bi ga bujli.

24Na zvêst je pa dáni Šauluši tanáč njihov i strážili so vráta dén i nôč, da bi ga bujli.

25Vučenícke so ga pa vzéli v nôči, i prêk zída so ga djáli i doli so ga püstili vu korbli.

26Gda bi pa Šauluš vu Jerušálem prišao, sküšávao se je pridrüžiti k vučeníkom; i vsi so se ga bojali ne vervavši, ka bi vučeník bio.

27Barnabáš ga je pa k sebi vzéo, i pelao ga je k apoštolom; i pripovidávao njim je, kakda je na pôti vido Gospodna, i kâ njemi je gúčao, i kakda je vu Damaškuši srčno gúčao vu iméni Jezušovom.

28I ž njimi je bio notri idôči i vö idôči v Jerušálemi, i srčno gučéči vu Gospon Jezušovom iméni.

29Gúčao je pa i štükao se je prôti Grkom; oni so ga pa šteli bujti.

30Štero gda bi zvedili bratje, doli so ga pelali v Cezário, i odposlali so ga vu Taršuš.

31I tak so gmajne po vsoj Judei i Galilei i Šamárii mér mele, povékšávajôče se, i hodéče vu bojaznosti Gospodnovoj, i z trôštom Düha svétoga so se napunjávale.

III.

32Zgôdilo se je pa, gda bi Peter hodo po mêstaj, prišao je i k tim svétim prebivajôčim vu Liddi.

33Najšao je pa tam ednoga človeka po iméni Eneáša, od osem lêt ležéčega na posteli, kí je bio žlakom vdárjeni.

34I erkao njemi je Peter: Eneáš, zvráči te Jezuš Kristuš; stani gori, i posteli si sám. I preci je gori stano.

35I vidili so ga vsi stojéči vu Liddi i v Šároni, kí so se povrnoli k Gospodni.

36Vu Joppi je pa bíla níka vučeníca po iméni Tabita, štera razkládjena se zové Dorkaš. Tá je bíla puna dobri dêl i álmoštva, štera je činíla.

37Prigôdilo se je pa vu dnévi oni, gda bi nemočna bila, mrla je. Geto so jo pa ôprali, položili so jo vu zgoránjo hižo.

38Blüzi je pa bíla Lidda k Joppi; i vučenícke slíšavši, ka je Peter v njê, poslali so dvá možá k njemi, proséči ga, naj njemi ne bode žmetno k njim prêk prídti.

39Gori stanovši pa Peter, šô je ž njimi. Šteri, gda bi prišao, gori so ga pelali vu zgoránjo hižo, i okôli njega so postanole vse vdovice jôkajôče i kàzajôče süknje i srakice štere je delala, gda je ž njimi bíla, Dorkaš.

40Vö zgonivši pa Peter vse, pokleknovši na kôlina, molo je; i obrnovši se k têli erčé: Tabita, gori stani. Ona je pa odprla očí svoje; i vidôča Petra, gori je sêla.

41Šteroj pa da bi rokô dáo, gori jo je oprávo; i prizvavši te svéte i vdovice, postavo jo je pred njé živôčo.

42Na znánje je pa včinjeno tô po celoj Joppi, i vnôgi so vervali vu Gospodni.

43Zgôdilo se je pa, da bi poredno dní ostano vu Joppi pri níkom Šimoni kožári.