Djánje 4 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

IV. TÁL.I. Apoštolske M. cérkvi prvo preganjanje 1–22.II. Gmajne za Evangelioma srečno napré idênje, molitev i njé občinstvo 23–37.I.

1Gda bi pa onedva ešče gúčala k lüdstvi, prišli so nad njidva popevje i voj cérkevni vitézov i Sadduceuške.

2Ár njim je prôti bilô, ka sta lüdstvo včíla i nazveščávala vu Jezušovom iméni od mrtvi gori stanenjá.

3I na njidva so vrgli roké, i djáli so njidva v temnico do ütra, ár je že večér bio.

4Vnôgi pa, kí so čüli tô rêč, vervali so; i včinjen je bio račun možôv okoli pét jezero.

5Zgôdilo se je pa na ütro, vküp so se spravili njihovi poglavnícke i stariši i pisáčke v Jerušálemi.

6I Annáš víšešnji pop, i Kajafáš, i Johanneš, i Aleksander, i, kí so bilí z popovskoga roda.

7I postavivši je na srêdo, spitávali so je: vu koj môči, ali v kom iméni ste ví tô včínili?

8Teda Peter pun S. Dühá erčé njim: poglavnícke lüdstva i stariši Izraela:

9Či se midva dnes sôdiva za toga volo, ka sva z etim nemočnim človekom dobro včínila, po kom je ete ozdrávleni;

10Tak znáno vám bojdi vsêm i vsemi lüdstvi Izraelskomi, kâ vu iméni Jezuša Kristuša toga Nazarenskoga, šteroga ste ví rázpili, koteroga je Bôg gori zbüdo z mrtvi; vu tistoga iméni ete stojí pred vami zdrav.

11Té je te kamen zavrženi od vás zidárov, té je včinjeni na glavíč voglá.

12I nega v drügom nikom zveličanja, ár niti je nej dáno imé drügo pod nébov med lüdmi; vu kom se je nám potrêbno zveličati.

13Gda bi pa vidili Petra srčnost i Jánoša, i zvedili bi, ka sta nevčena človeka i prôsta; čüdüvali so se, i poznali so njidva, ka sta z Jezušom bilá.

14Toga človeka pa gda bi ga vidili ž njima stojéčega ozdrávlenoga, nikaj so nej meli, ka bi prôti gúčali.

15Zapovedali so njim záto z tanáčnice vö idti, i premetávali so med sebom.

16Govoréči: ka bomo činíli z têmi lüdmí? Ár, kâ je znáno znamênje po njíh včinjeno vsêm stojéčim vu Jerušálemi, je očivesno, i ne moremo tajiti.

17Nego, naj se več ne razglašüje med lüdstvo, trdno se njim poprêtmo, da več ne gučíjo vu tom iméni nikšemi človeki.

18I, gda bi je prízvali, zapovedali so njim: naj cilô ne gučíjo, niti ne včíjo vu Jezušovom iméni.

19Peter pa i Jánoš odgovoréča njim erčéta: jeli je pravično pred Bogom vás poslüšati bole, liki Bogá, sôdte?

20Ár mi ne moremo, ka bi ona, štera smo vidili i čüli, nê gúčali.

21Oni so se pa njim trdno poprêtili i odpüstili so je, da so nikaj nej najšli, kakda bi je kaštigali za volo lüdstva. Ár so vsi díčili Bogá nad têm, ka je včinjeno.

22Ár je več štiridesét lêt star bio te človek, nad kim je včinjeno tô znamênje zvráčanjá.

II.

23Gda bi pa odpüščeni bilí, šli so k svojim lastivnim, nazvêstili so njim, kakoli so njim vládnicke popovski i stariši erkli.

24Oni pa, gda bi čüli, z ednov pámetjov so prizdignoli glás k Bôgi i erkli: Gospodne, tí si Bôg, kí si napravo nébo i zémlo, i môrje i vsa, štera so vu njih.

25Kí si po vüstaj Dávidovi déteta tvojega erkao: zakaj so besneli poganje i lüdstvo je mislilo zobstojna?

26Pristôpili so králove zemelski i poglavnícke so vküp sprišli prôti Gospodni i prôti Kristuši njegovomi.

27Ár so vküp sprišli zaistino prôti svétomi Síni tvojemi Jezuši, šteroga si namazao. Herodeš i Pontiuš Pilátuš z poganmi i z lüdstvom Izraelskim.

28Činiti ona, ka je tvoja rôka i tvoj tanáč naprê skončao, naj se zgodíjo.

29I zdaj, Gospodne, zgledni se na pritjé njihovo, i dáj slugom tvojim vsákov srčnostjov gúčati rêč tvojo.

30Na eto ftégni vö rokô tvojo, naj se zvračüvanja i znamênja i čüda godíjo po iméni svétoga Siná tvojega Jezuša.

31I, gda bi molili oni, genolo se je mesto, v kom so bilí vküp správleni, i napunjeni so vsi s svétim Dühom, i gúčali so réč Božo z srčnostjov.

32Te vnožine pa ti vervajôči je bilô edno srcé i edna düša, i nišče je kâ poíštva svojega za lastivno bidti nej pravo; nego so njim vsa občinska bilá.

33I z velikov močjôv so dávali svedôstvo Apoštolje od gori stanenjá Gospodna Jezuša, i velka milošča je bíla nad vsêmi njimi.

34Ár niti je nej bio v potrebôči što med njimi. Ár, kíkoli so meli njive ali hižo, ôdali so je i cêno ti odáni so prinesli.

35I položili so jo k nogám Apoštolov; razdiljávala se je pa vsákšemi, liki je što potrêbčino méo.

36Jošeš pa, zdenjeni od Apoštolov Barnabáš (štero je razklajeno, sin obeseljá) Levíta, na rod gledôč Cipriánec.

37Méo je edno njivo, ôdao jo je, i prinesao je pêneze, i položo je je k nogám Apoštolov.