Jánoš 12 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XII. TÁL.I. Z drágim mazalom se Kristuš namáže 1–11.II. Jezuš na oselnici ide v Jerušálem 12–23.III. Od v zemlo vržene pšenice 24–26.IV. Kristuša Oča čüdno diči 27–36.V. Židovske nevernosti zrok 37–50.I.

1Prišao je záto Jezuš pred vüzmom z šestimí dnévi vu Betánio: gde je bio Lázar te mrtvi, šteroga je gori obüdo z mrtvi.

2Napravili so njemi záto tam večérjo: i Márta je slüžila; Lázar je pa eden bio z oni, kí so vküp doli seli.

3Vzéla je záto Mária eden fünt z právoga narduša dráge masti i mázala je nogé Jezušove i brísala je z vlasmi svojimi nogé njegove. Hiža je pa napunjena z dišom te mastí.

4Veli záto eden z vučenikov njegovi Júdaš Iškarioteš Šimonov sin on, ki ga je bodôči bio odati.

5Zakaj je tô mazalo nej odáno za tristô sódôv i dáno siromákom.

6Erkao je pa tô nej, ka bi skrb méo na siromáke: nego, kâ je tát bio i mošnjô je méo, i ona, štera so notri metali je on noso.

7Erkao je záto Jezuš: niháj jo; na dén pokopanja mojega je ona tô obdržála.

8Ár siromáke bodte vsigdár z sebom meli: mené pa ne bodete vsigdár meli.

9Spoznalo je záto dosta lüdstva z Židovov, kâ je tam bio: i prišli so nej za volo Jezuša samo; nego, da bi i Lázara vidili, šteroga je z mrtvi zbüdo.

10Tanáč so pa držali vládnicke popovski: kâ bi i Lázara bujli.

11Kâ so vnôgi Židovje za volo njega tá šli, i vervali so vu Jezuši.

II.

12Te drügi dén je pa vnogo lüdstva prišlo na svétek slišavši: kâ je prišao Jezuš vu Jerušálem.

13Vzéli so pálmove vejke i vö so šli pred njega i kričali so: Hožanna, blagoslovleni, kí ide vu iméni Gaspodnovom, král Izraelski.

14Najšao je pa Jezuš oslíča i na njega si je seo, liki je písano:

15Ne boj se či Šionska; ovo, král tvoj ide sedéči na oselnice žrbéti.

16Eta so pa nej spoznali vučenícke njegovi oprvič: nego, gda je odíčeni bio Jezuš, teda so se spômenoli; kâ so eta bilá od njega pisana; i ka so njemi tá včínili.

17Svedočilo je záto to lüdstvo; štero je ž njim bilô; kâ je Lázara z groba zváo i z mrtvi ga je zbüdo.

18Za toga volo je i pred njega šlo lüdstvo; kâ je čülo; kâ je tô znamênje včíno.

19Farizeuške so záto erkli sami vu sebi: vidite, kâ nikaj ne valáte? Ovo ves svêt za njim ide.

20Bilí so pa níki Grki z oni, ki so gori šli; da bì Bogá molili vu svétki.

21Tej so záto šli k Filippi, ki je bio od Betšajde Galilee; i prosili so ga govoréči: Gospodne, ščémo Jezuša viditi.

22Ide Filip i povej Andráši, i páli Andráš i Filip erčéta Jezuši.

23Jezuš njim je pa odgôvoro govorêči: prišla je vöra, naj se odíči Sin človeči.

III.

24Zaistino, zaistino velim vám: či zrno pšenično ne spádne vu zemlo, i zegnili, ono samo ostáne; či pa zegnili, vnogo sáda prinesé.

25Ki lübi düšo svojo, zgübi jo: i ki odürjáva düšo svojo na etom svêti, na žitek vekivečni jo zdrži.

26Či što meni slüži; mené naj nasledüje, i, gde som jas, tam bode moj sluga; i, či što mcni slüži, poštüvao ga bode Oča.

IV.

27Zdaj se je zburkala düša moja; i ka právim? Oča zdrži me od vöre ete. Ali za toga volo sem prišao vu tô vöro.

28Oča, odíči tvoje imé. Prišao je záto glás z nébe: i odičo sem i páli odíčim.

29To lüdstvo záto stojéče i slišavše erklo je: grmlajca se je zgodila. Drügi so pa pravili: angel njemi je gúčao.

30Odgôvoro je pa Jezuš i erkao: nej je té glas za mojo volo včinjeni; nego za vašo volo.

31Zdaj je sôdba etoga svêta: zdaj bode poglavník etoga svêta vö vrženi.

32I jas, či se zvisim od zemlé, vse bom za sebom vlêkao.

33(Tô je pa pravo znamenüvajôči z kákšov smrtjov njemi je mrêti).

34Odgôvorilo njemi je pa lüdstvo: mi smo čüli z právde, kâ Kristuš ostáne na veke; i kakda ti práviš, ka je potrêbno zvišenomi bidti Síni človečemi? Što je te Sin človeči?

35Erčé njemi záto Jezuš: ešče malo vrêmena je ta svetlost zvami; hodte, dokeč svetlost máte, naj vás kmica ne zapopádne. I, kí hodi vu kmici, nezna, kama ide.

36Dokéč svetlost máte; verte vu svetlosti: naj sinovje svetlosti bodete. Eta je gúčao Jezuš: i odidôči skrio se je od njih.

V.

37Či gli je pa teliko znamênja včino pred njimi: dönok so nej vervali vu njem;

38Naj se spuni rêč Ežaiáš proroka, ki je erkao: Gospodne, što je vervao našemi predganji; i rama Gospodnova komi se je oznánila?

39Za toga volo so nej mogli vervati; ár pá veli Ežaiáš:

40Oslêpo je njih oči i obtrdo je njihovo srce: naj ne vidijo z očmi i ne razmijo z srcom i povrnéjo se i zvráčim je.

41Eta je erkao Ežaiáš: gda je vido diko njegovo i gúčao je od njega.

42Prispodobnim tálom i z vládnikov so vnôgi vervali vu njem: ali za volo Farizeušov so ga nej vadlüvali; da bi se z správišča vö nê vrgli.

43Ár so bole lübili diko lüdi: liki diko Božo.

44Jezuš je pa kríčao i erkao: kí vu meni verje, ne verje vu meni; nego vu onom, kí me je poslao.

45I, kí mené vidí, vidi onoga; kí je mené poslao.

46Jas sem za svetlost na svêt prišao: naj vsáki ki vu meni verje, vu kmici ne ostáne.

47I, či što ne bode poslüšao reči moje i ne bode vervao, jas ga ne sôdim. Ár sem nej prišao záto; naj svêt sôdim: nego, naj svêt zdržim.

48Kí mené zavrže i ne vzeme gori reči moje: má, kí ga sôdi. Ta rêč, štero sem gúčao, ona ga bode sôdila na slêdnji dén.

49Ár sem jas sám od sébe nej prišao: nego, kí je mené poslao, Oča, on mi je zapovid dáo; ka morem praviti, ka gúčati.

50I znám: kâ je zapovid njegova žítek vekivečni. Záto, ka jas gučim, liki je velo meni Oča, tak gučim.