Djánje 25 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XXV. TÁL.I. Popevje prosijo Pavla v Jerušálem 1–8.II. Festuš ga ščé tá poslati: ali Pavel Casara zezáva 9–12.III. Festuš Agrippi i Bernici Pavla oznáni 13–27.I.

1Festuš záto pridôči vu vladárstvo po trétjem dnévi je gori šô v Jerušálem od Cezárie.

2Skázali se so njemi pa víšešnji pop i ti prednjejši Židovov prôti Pavli, i prosili so ga.

3Ka bi včíno tô miloščo žnjimi prôti njemi: naj ga pošle vu Jerušálem; da bi ga zaseli i na pôti bujli.

4Ali Festuš je odgôvoro: Pavel se obdrži vu Cezárii; i on sám bode skoro tá odhájao.

5Záto šteri z vás moro, praj, najdo zmenom: i či je kâ vu tom môži krivičnoga, naj ga tôžijo.

6Gda bi se pa med njimi več, liki desét dní, müdio: doli idôči vu Cezário drügi dén sedéči na pítanom stôci zapovedao je Pavla naprej pripelati.

7Šteri gda bi naprej prišao: okoli njega so postanoli od Jerušálema doli pridôči Židovje, vnôge i žmetne bíne naprê prinášavši prôti Pavli; štere so nej mogli posvedočiti.

8Zagovárjajôči sebé Pavel; kâ je ni prôti Židovskoj právdi, niti prôti Cérkvi, niti prôti Casari nikaj nej pregrêšo.

II.

9Festuš je pa šteo Židovom miloščo prikázati, odgovoréči Pavli erčé: ščéš gori idti v Jerušálem i tam se od eti sôditi po meni?

10Erčé pa Pavel: pred sodskim stôlcom Casarskim stojim; gde se mi je potrêbno osôditi. Židove sem vnikom nej vrázo; liki i tí tô dobro znáš.

11Ár, či sem kriv i vrednoga smrti sem kâ včino, ne bránim se mrêti. Či je pa nikaj nej toga, za šteroga volo me eti tôžio: nišče me ne more njim dati. Casara zezávam.

12Teda si Festuš zgovárja ztanáčom i odgovorí: Casara si zezávao, k Casari boš šô.

III.

13Po nikeliko dnévi pa Agrippa král i Bernice sta doli šla v Cezário; ka bi pozdravila Festuša.

14Gda bi pa vnogo dní bilá tam: Festuš je naprêdjáo králi Pavlovo dugovánje govoréči: níkí môž jeste niháni od Feliksa zvézani.

15Za šteroga volo, gda sem v Jerušálemi bio, so se skázali vládnicke popovski, i ti starišši Židovski proséšci prôti njemi právdo.

16Šterim sem odgôvoro: kâ je nej šega Rimláncom za koga volo kákšega človeka na smrt datiprvle: liki te obtoženi na zôči má tožce i mesto na zagovor vzeme od krivice.

17Záto, gda so oni esi v küp prišli, nikakšega odlášanja sem nej činio; nego drügi dén sem doli seo vu sôdnji stolec i zapovedao sem naprê pripelati toga možá.

18Okoli šteroga stojéči tožci, nikši tákši zrok so nej prinesli naprê: kákšega sem štímao.

19Nego nikakša spitávanja od svoje lastivne pobožnosti so melí prôti njemi i od nikakšega mrtvoga Jezuša; šteroga je pravo Pavel, ka živé.

20Jas se pa zadrgávavšiokoli toga spitávanja, erkao sem: či bi šteo idti v Jerušálem i tam se od toga sôditi?

21Gda bi pa Pavel zezávao; naj se drží na Casarovo spoznanje: zapovedao sem ga držati; dokeč ga k Casari pošlem.

22Agrippa pa k Festuši velí: šteo bi toga človeka i jas čüti. On pa erčê: vütro boš ga čüo.

23Záto drügi dén pridôči Agrippa i Bernice z velikov précimbov: i notri idôči vu poslüšávnico i z jezernikmi i z možmì naj znamenitêšimi toga mesta; i na zapovid Festušovo pripelan je Pavel.

24I velí Festuš: Agrippa král i vsi možjé, ki ste z nami eti: vídite toga, od šteroga me je vsa vnožina Židovov prosila i vu Jerušálemi i eti kričéča; ká njemi je nej potrêbno več živeti.

25Jas pa, gda bi nikaj ne najšao, ka bi kâ smrti vrêdnoga on včíno i on sám je zezávao Casara, tak sem sôdo; ka ga k Casari pošlem.

26Od šteroga, ka mi je gvüšnoga písati gospodni, nemam. Záto sem ga pripelao pred vás, i naj bole pred tébe, Agrippa král: da se spíta, i jas tüdi mám kâ písati.

27Ár se meni nespametno zdí poslati zvézanoga, i prôti njemi zroke ne oznaniti.