Djánje 20 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XX. TÁL.I. Pavel po Macedonii v Troado ide 1–6.II. Evtihuš pod prêdgov v sneh doli z obloka spádne 7–16.III. Efežánske farare opomina na skrblivost za gmajno 17–38.I.

1Po ftišanji pa te hrabuke prizvao je Pavel vučeníke, i geto je slobô, vzéo, vö je šô idôči vu Macedonio.

2Gda bi pa zprehodo one krajíne i opômeno bi je z vnôgimi rečmí, prišao je v Grčki orság.

3I bio je tam trí mêsece. Gda bi ga pa Židovje zasidjávali, geto je šteo plavati vu Šírio, skončao je v sebi, ka bi se povrno po Macedonii.

4Šô je pa ž njim notri do Ážie Šopater Bereánski, z Tessaloničáncov pa Arištarkuš i Sekunduš, i Gájuš Derbeski i Timoteuš, Ážiánski pa Tihikuš i Trofimuš.

5Eti, da bi naprê šli, čakali so nás vu Troadi.

6Mí smo pa vö plavali po Vüzenski dnévi od Filippe, i prišli smo k njim v Troado na péti dén, gde smo sedem dní bilí.

II.

7Vu ednoj sobotti pa, gda bi se vküp spravili vučenícke na krüha lámanje, predgao njim je Pavel, ár je šteo vö idti drügi dén; i vtégno je rêč notri do pô nôči.

8Bilô je pa poredno lampašov vu zgoránjoj hiži, gde so bilí vküp správleni.

9Sedéči pa níki mladénec, po iméni Evtihuš, na okni, gda bi globoki sen na njega spadno, i gučéči Pavel vnogo, potéženi od sna spadno je od trétjega réda doli, i mrtev je gori vzéti.

10Doli idôči pa Pavel, na njega je spadno, i obímo ga je erkôči: ne zburkajte se, ár je düša njegova v njem.

11Gda bi pa gori šô, i vlomo bi krüh, i koštao bi ga, dugo je gúčao notri do zorje, i tak je potom vö šô.

12Pelali so pa toga pojbára živoga, i obéselili so se nej malo.

13Mí pa naprê idôči na ládji, pelali smo se do Aššona, gde smo šteli k sebi vzéti Pavla; ár je tak zrendelüvao, kâ bode on do tisti máo peški šô.

14Gda bi se pa k nám privrgao vu Aššoni, k sebi smo ga vzéli i prišli smo vu Mítileno.

15I odnut odplavavši, drügi dén smo prišli prôti Hiuši; te drügi dén smo pa priplavali vu Sámuš, i ostanoli smo vu Trogillii, i tak smo te príšestni dén prišli vu Miletum.

16Ár je Pavel namêno plavati mímo Efezuša, da bi njemi ne trbelo vrêmena trošiti vu Ážii. Ár je híto, či bi njemi mogôče bilô, kâ bi na Risálski dén vu Jerušálemi bio.

III.

17Od Mileta je pa poslao vu Efezuš, i prêk je k sebi zváo te stariše gmajne.

18Gda bi pa k njemi prišli, erčé njim: ví znáte od prvoga dnéva, v šterom sem prišao vu Ážio, kak sem bio z vami vsákom vrêmeni.

19Slüžéči Gospodni ze vsov poniznostjov i z vnôgimi skuzami i sküšávanjem, štera so na mé prišla od zasidjávanja Židovskoga.

20Tak, da sem nikaj nej zamüdo hasnovitoga, štero bi vám nê nazvêsto, i včio sem vás očivesno i po hižaj.

21Svedočéči i Židovom i Grkom od k Bôgi pokôre i vere, štera je vu Gospodni našem Jezuši Kristuši.

22I ovo zdaj jas zvézani vu dühi idem v Jerušálem, neznajôči, ka se mi tam pripetí.

23Nego kâ svéti Düh po vsej mêstaj svedôči govoréči, kâ me vézanja i stiskávanja čákajo.

24Ali nikaj ne máram, ni düša moja mi je nej drága, naj dokončam bežáj moj z radostjov i slüžbo, štero sem vzéo od Gospon Jezuša k svedočánstvi Evangelioma milošče Bože.

25I zdaj ovo jas znám, kâ več ne bodte vidili obráza mojega vsi vi, med šterimi sem, prêk ídôči, predgao králevstvo Bože.

26Záto svedôčim vám vu denéšnjem dnévi, kâ sem jas čísti od vse krvi.

27Ár sem se nej kraj vlêkao, kâ bi vám nê nazvêsto ves tanáč Boži.

28Pazite záto na sèbe i na vso črêdo, vu šteroj vás je svéti Düh püšpeke postavo, naj paséte cérkev Božo, štero je sebi spravo po lastivnoj krvi.

29Ár jas znám tô, kâ prído po mojem od vás odhájanji žmetni vucké med vás, kí ne bodo šônali črêdo.

30I z vás sámi postáno tákši možjé, šteri bodo preobrnjena dugovánja gúčali, naj odvrnéjo vučeníke za sebom.

31Záto vörustüjte i spomínajte se, kâ sem trí lêta noč i dén nej hênjao z skuzami opomínati ednoga vsákoga.

32I zdaj že preporáčam vás, bratje, Bôgi i rêči milošče njegove, kí je zmožen gori pocimprati i dati vám öročíno med vsêmi i posvečenimi;

33Srebra, ali zláta, ali gvanta sem nikoga nej poželo.

34Ár samí znáte, kâ so potrêbčini mojoj i tisti, kí so z menom bilí, ete moje roké slüžile.

35Vsa sem vám pokázao; kâ tak delajôči je potrêbno gori vzéti te nemočne, i spomínati se z Gospon Jezušove rêči, kâ je on erkao: bole je bláženo dati, liki vzéti.

36I, gda bi eta erkao, poklekno je na kôlina svoja, i ze vsêmi onimi je molo.

37Veliko jôkanje je pa včinjeno vsê; i spadnovši na šinjek Pavlov, küšivali so ga.

38Razdreséljeni naj bole nad ovov rečjôv, štero je erkao, kâ več ne bodete praj vidililíca mojega. Sprevodili so ga pa vu ládjo.