Djánje 22 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XXII. TÁL.I. Pavel se zagovárja 1–21.II. Židovje ščéjo, naj se pogübi 22–23.III. Jezernik ga ne smê ni bičüvati, kâ je Rimlánec 24–30.I.

1Možjé bratje i očáki, poslühnite mojega k vám zdaj zagovárjanja reči.

2(Slišavši pa, ka njim Židovski gučí, têm rájše so tiho bilí), i erčé:

3Jas sem istina Židovski môž, porodjeni vu Taršuši Cilicie; gori zhránjen pa v mesti etom pri nogáj Gamalielovimi vučeni z velikov skrblívostjov pôleg právde očinske vrêli bodôči vu Bôgi, liki ste vi vsi denéšnji dén.

4Ki sem eto pôt preganjao notri do smrti, vézao sem i dávao sem v temnico i možé i žene.

5Liki mi je i víšešnji pop svedok i vse starstvo. Od šteri sem i listí vzéo k bratom, i šô sem vu Damaškuš, ka bi i one, kí so tam bilí, pripelao zvézane vu Jerušálem, da bi se kaštigali.

6Zgôdilo se je pa, gda bi šô ino bi se približávao k Damaškuši, okôli pôldnéva na nágli z nebés zbliščíla se je velika svetlost okôli méne.

7I spadno sem na tla, i čüo sem glás meni govoréči: Šaul, Šaul, ka me pregánjaš?

8Jas sem pa erkao: što si, Gospodne? I erkao mi je: Jas sem Jezuš te Nazárenski, šteroga tí pregánjaš.

9Kí so pa z menom bilí, svetlost so istina vidili, i prestrašili so se; glása so pa nej čüli, ki mi je gúčao.

10Erkao sem pa: ka mi je činiti, Gospodne? Gospôd mi je pa erkao: stani gori, idi v Damaškuš, i tam se ti povêjo vsa, štera so zrendelüvana tebi, naj činíš.

11Gda bi pa nê vido od díke one svetlosti, za rókô sem pelani od oni, kí so z menom bilí, i prišao sem vu Damaškuš.

12Níki Anániáš pa, pobožni človek, šteri je pôleg právde svedôstvo meo od vsê tam prebívajôči Židovov.

13Pridôči k meni, postáne pred menom i erčé meni: Šaul brat, gori glédaj. I jas sem vu onoj vöri gori na njega glédao.

14On je pa erkao: Bôg očákov naši te je odébrao, naj spoznaš volo njegovo, i vídiš toga pravičnoga, i čüješ glás z vüst njegovi.

15Ár njemi svedok bodeš pri vsê lüdí tistoga, štera si vido i čüo.

16I zdaj ka se müdiš? Stani gori, okrsti se i zeperi doli grêhe tvoje zezávajôči na pomôč imé Gospodnovo.

17Zgôdilo se je pa, gda sem se povrno v Jerušálem i molo sem vu Cérkvi, včinjen sem vu sasi.

18I vido sem ga govoréčega meni: šetüj i hitro idi vö z Jerušálema; ár ne primejo tvojega svedôstva od méne.

19I jas sem erkao: Gospodne, oni znajo, kâ sem jas v temnico metao, i bio vu správiščaj one, kí so vu tebi vervali;

20I, gda je prelejána krv Števana svedoka tvojega, i jas sem tam stáo i privolo sem k smrti njegovoj, i varvao sem gvant oni, kí so ga klali.

21I erkao mi je: idi; ár te jas med pogane daleč pošlem.

II.

22Poslüšali so ga pa notri do té rêči, i pozdignoli so glàs svoj govoréči: pogübi z zemlé toga tákšega, ár njemi je nej vrêdno živeti.

23Gda bi pa oni kríčali i gvant tá metali, i práh vu zrak lüčali:

III.

24Zapovedao ga je jezernik pelati med vojsko, erkôči: zbičüvanjem spitávajte ž njega, naj zvêm, za kákši zrok kričíjo tak na njega.

25Gda bi ga pa zvézali z reménjem, erkao je tam stojéčemi stotniki Pavel: jeli je vám slobodno človeka Rimskoga i ešče nej osodjenoga bíčüvati?

26Štero gda bi stotnik slišao, šô je i nazvêsto je jezerniki govoréči: vidi, ka ščéš činiti; ár je té človek Rimski?

27Pridôči pa jezernik erčé njemi: povej mi, či si tí Rimlánec? On pa erčé: kakpa.

28I odgovorí jezernik: jas sem si za vnoge pêneze tô pörgarstvo spravo. Pavel pa erčé: jas sem se pa i narôdo v njem.

29Preci so záto odstôpili od njega, kí so ga šteli spitávati. I jezernik se je zbojao, gda je zvedo, ka je Rimlánec, i ka ga je dáo zvézati.

30Drügi dén pa, gda bi šteo spoznati za gvüšno, ka za koj volo je tóžen od Židovov, odvézao ga je z vezala, i zapovedao je pridti vladnikom popovskim i cêlomi správišči njihovomi; i doli pripelavši Pavla postavo ga je pred njé.