Razodetje 14 - Jubilee Version of the New Testament（SJV）

Pesem sto štiriinštirideset tisočev

1Pogledal sem in glej, na gori Síon je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili napisano na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta.

2Z neba sem zaslišal glas kakor šumenje mnogih vodá in kakor bobnenje silovitega groma. Glas, ki sem ga slišal, je bil kakor zvok harfistov, ki brenkajo na svoje harfe.

3Pred prestolom, pred štirimi živimi bitji in pred starešinami so peli novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče, razen tistih sto štiriinštirideset tisočev, ki so bili odkupljeni z zemlje.

4To so tisti, ki se niso omadeževali z ženskami: so namreč deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamorkoli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in za Jagnje.

5Na njihovih ustih ni bilo najti laži: neomadeževani so.

Sporočilo treh angelov

6Nato sem videl drugega angela, ki je letel po sredi neba in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu.

7Z mogočnim glasom je rekel: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molíte njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke vodá!«

8Za njim je prišel še drugi angel in rekel: »Padel je, padel véliki Babilon, ki je upijanil vse narode z vinom svojega pobesnelega nečistovanja.«

9Za njima je prišel še tretji angel in govoril z mogočnim glasom: »Če kdo moli zver in njen kip in sprejme na čelo ali na roko njen žig,

10bo tudi sam pil od vina božjega srda, ki je v vsej pristnosti nalito v čaši njegove jeze: z ognjem in žveplom bo mučen vpričo svetih angelov in vpričo Jagnjeta.

11Dim od njihovega mučenja se bo vzdigoval na veke vekov. Ne podnevi ne ponoči ne bo oddiha za tiste, ki molijo zver in njen kip ter sprejemajo žig z njenim imenom.

12Tu je potrebna stanovitnost svetih, ki se drže božjih zapovedi in vere v Jezusa.«

13Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: »Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Dà, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; zakaj njihova dela gredo z njimi.«

Žetev zemlje

14Pogledal sem in prikazal se je bel oblak in na oblaku je sedel nekdo, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Na glavi je nosil zlato krono, v roki pa oster srp.

15Iz svetišča je stopil drug angel in z mogočnim glasom zavpil njemu, ki je sedel na oblaku: »Zamahni s srpom in požanji, ker je prišla ura žetve, zakaj žetev zemlje je dozorela.«

16Tedaj je on, ki je sedel na oblaku, zamahnil s srpom po zemlji in zemlja je bila požeta.

17Iz svetišča v nebesih je nato stopil drug angel, ki je tudi držal oster srp.

18Od oltarja pa je stopil še drug angel, ki je imel oblast nad ognjem. Z mogočnim glasom je zavpil njemu, ki je držal ostri srp in rekel: »Zamahni s svojim ostrim srpom in oberi grozdje z zemeljske trte, ker so njene jagode dozorele!«

19Angel je zamahnil s svojim srpom po zemlji ter obral zemeljsko trto, grozdje pa je vrgel v veliko kad božjega srda.

20Kad so tlačili zunaj mesta in iz kadi se je nateklo krvi konjem do uzd tisoč šeststo tečajev daleč naokoli.