Hebrejcem 11 - Jubilee Version of the New Testament（SJV）

1Je pa vera temelj tistega, v kar upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo.

2Zaradi nje so namreč stari dosegli priznanje.

3Po veri spoznavamo, da je bil svet urejen z božjo besedo, tako da vidni svet ni nastal iz tega, kar se vidi.

4Ker je Ábel veroval, je daroval Bogu popolnejšo daritev kakor Kajn. Zaradi nje je dobil priznanje, da je pravičen, ker je Bog potrdil njegove darove. Po njej še vedno govori, čeprav je umrl.

5Ker je Hénoh veroval, je bil prenesen, da ni videl smrti, in »ga ni bilo najti, ker ga je Bog prenesel«. Zakaj preden je bil prenesen, je dobil priznanje, da je »Bogu všeč«.

6Brez vere pa ne moremo biti Bogu všeč. Kdor hoče priti k Bogu, mora namreč verovati, da jè in da poplača tiste, ki ga iščejo.

7Ker je Nóe veroval, je bil vpeljan v stvari, ki še niso bile vidne. V svetem strahu je naredil ladjo, da bi rešil družino. Po veri je obsodil svet in postal deležen pravičnosti, ki jo daje vera.

8Ker je Abraham veroval, je ubogal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre.

9Ker je veroval, se je preselil v obljubljeno deželo kot tujec in se z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, nastanil v šotorih.

10Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov stavbenik in graditelj Bog.

11Ker je tudi Sara verovala, je dobila moč, da je kljub starosti spočela, saj je bila prepričana, da je zvest tisti, ki je dal obljubo.

12Zato se je tudi rodilo od enega, in še ostarelega, toliko potomcev, kolikor je zvezd na nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju.

13V veri so pomrli vsi tí. Niso doživeli izpolnitve obljub, vendar so jo iz daljave gledali, pozdravljali in priznavali, da so na zemlji tujci in priseljenci.

14Tisti pa, ki takó govorijo, priznavajo, da domovino iščejo.

15Ko bi bili imeli v mislih tisto domovino, iz katere so prišli, bi bili imeli priložnost, da se vrnejo.

16Tako pa hrepenijo po boljši, po nebeški. Zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog, saj jim je pripravil mesto.

17Ker je preskušani Abraham veroval, je v dar prinesel Izaka. Edinca je daroval, čeprav je bil prejel obljube

18in mu je bilo rečeno: »Po Izaku se bo imenovalo tvoje potomstvo.«

19Mislil si je, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je kot podobo dobil nazaj.

20Ker je Izak veroval, je blagoslovil Jakoba in Ézava tudi za prihodnost.

21Ker je umirajoči Jakob veroval, je blagoslovil oba Jožefova sinova in molil naslonjen na vrh svoje palice.

22Ker je Jožef veroval, je na smrtni postelji opozarjal na izhod Izraelovih sinov in dal naročila glede svojih kosti.

23Ker so Mojzesovi starši verovali, so ga po rojstvu tri mesece skrivali, ker so videli, da je deček lep. Niso se bali kraljevega ukaza.

24Ker je Mojzes veroval, je odklonil, ko je odrasel, da bi ga imenovali sina faraonove hčere.

25Raje si je vzajemno z božjim ljudstvom izbral trpljenje kakor kratkotrajno grešno uživaštvo.

26Poniževanje maziljenca je imel za večje bogastvo kakor zaklade Egipta. Gledal je namreč na povračilo.

27Ker je veroval, je zapustil Egipt. Ni se ustrašil kraljeve jeze, temveč je vztrajal, kakor bi gledal Nevidnega.

28Ker je veroval, je obhajal veliko noč in kropljenje s krvjo, da se pokončevalec ne bi dotaknil njihovih prvorojencev.

29Ker so verovali, so šli skozi Rdeče morje kakor po suhem, Egipčane pa, ki so isto poskusili, so valovi pogoltnili.

30Ker so verovali, se je zrušilo obzidje Jêrihe, potem ko so sedem dni hodili okoli njega.

31Ker je hotníca Rahába verovala in v miru sprejela oglednike, ni bila pokončana hkrati z neverniki.

32Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Sámsonu, Jéfteju, Davidu, Sámuelu in prerokih.

33Ti so zaradi vere premagovali kraljestva, uveljavljali pravico, prejeli obljube. Levom so gobce zvezali,

34silo ognja so pogasili, ušli so ostremu meču, od bolezni so okrevali, postali so močni v boju in v beg so pognali tuje trume.

35Žene so dobile svoje mrtve obujene, drugi so se raje dali mučiti, ker niso marali oprostitve, da bi dosegli boljše vstajenje.

36Nekateri so izkusili zasmehovanje in bičanje, pa še verige in ječo.

37Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje.

38Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po samotah, po gorah, po brlogih in podzemeljskih jamah.

39Čeprav so vsi ti prejeli zaradi vere priznanje, vendar niso dosegli izpolnitve obljube,

40ker je Bog za nas poskrbel nekaj boljšega, da bi namreč ti ne dosegli popolnosti brez nas.