Apostolska dela 13 - Jubilee Version of the New Testament（SJV）

Bárnaba in Savel odpotujeta

1V antiohíjski Cerkvi so bili preroki in učitelji: Bárnaba, Símeon z vzdevkom Niger, Lúkij iz Ciréne, Manaén, ki je bil v mladosti vrstnik četrtnega oblastnika Heróda, in Savel.

2Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim je Sveti Duh rekel: »Odberite mi Bárnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical!«

3Nato so med postom in molitvijo položili roke nanju in ju odposlali.

Bárnaba in Savel na Cipru

4Tako sta bila odposlana po Svetem Duhu in prispela v Selevkíjo, od tam pa sta odplula na Ciper.

5Tam sta v Salamíni po judovskih shodnicah oznanjala božjo besedo; in za pomočnika sta imela Janeza.

6Obhodila sta ves otok do Páfa. Tam sta naletela na judovskega vražarja in krivega preroka z imenom Barjézus;

7ta je spremljal prokonzula Sergija Pavla, ki je bil bister mož. Poklical je Bárnaba in Savla k sebi, ker je želel slišati božjo besedo.

8Toda Elíma, ‘vražar’, to namreč v prevodu pomeni njegovo ime, jima je nasprotoval in skušal prokonzula odvrniti od vere.

9Savel, ki mu je bilo ime tudi Pavel, pa ga je ostro pogledal in mu poln Svetega Duha

10rekel: »O ti, ki si poln vseh zvijač in vse hudobije, ti sin hudičev, sovražnik vse pravičnosti! Ali ne boš nehal kriviti Gospodovih ravnih potov?

11Glej, udarila te bo Gospodova roka, oslepel boš in nekaj časa ne boš videl sonca!«

In v hipu sta ga zagrnila mrak in tema, tipal je naokrog in iskal, da bi ga kdo peljal za roko.

12Ko je prokonzul videl, kaj se je zgodilo, je veroval; tako ga je prevzel Gospodov nauk.

Pavel in Bárnaba v Pizídiji

13Pavel je s spremljevalcema odplul iz Páfa in prispel v Perge v Pamfíliji. Tu se je Janez ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem.

14Onadva pa sta iz Perg potovala naprej in prišla v pizídijsko Antiohíjo. Na sobotni dan sta šla v shodnico in sedla.

15Ko so prebrali postavo in preroke, so se načelniki shodnice obrnili k njima in rekli: »Brata, če imata kako spodbudno besedo za ljudstvo, povejta!«

16Tedaj je Pavel vstal, dal znamenje z roko in rekel: »Možje Izraelci in vi, ki se Boga bojite, poslušajte!

17Bog našega izraelskega ljudstva je izvolil naše očete in namnožil ljudstvo v egiptovskem izgnanstvu ter ga z dvignjeno roko popeljal iz tuje dežele.

18Kakih štirideset let jih je hranil v puščavi.

19Pokončal je sedem narodov v kanaánski deželi in jim razdelil njihovo zemljo v dediščino.

20To je trajalo približno štiristo petdeset let. Nato jim je dal sodnike do preroka Sámuela.

21Tedaj so si zaželeli kralja in Bog jim je dal Savla, Kíševega sina, moža iz Bénjaminovega rodu, za štirideset let.

22Ko ga je zavrgel, jim je za kralja obudil Davida. O njem je sam potrdil: ‘Našel sem Davida, Jésejevega sina, moža po svojem srcu, ki bo izpolnil vse, kar želim.’

23Iz njegovega rodu je Bog, kakor je bil obljubil, poslal Izraelu odrešenika Jezusa,

24ki ga je pred njegovim prihodom Janez s krstom pokore napovedoval vsemu izraelskemu ljudstvu.

25Ko pa je Janez končaval svoj tek, je govoril: ‘Mar mislite, da sem jaz? Jaz nisem. Toda glejte, za mano pride on, in jaz nisem vreden, da bi odvezal sandale z njegovih nog.’

26Bratje, sinovi Abrahamovega rodu, in vi, ki se Boga bojite! Nam je bila poslana ta beseda odrešenja.

27Prebivalci Jeruzalema in njihovi voditelji ga niso spoznali. S svojo sodbo so izpolnili besede prerokov, ki jih berejo vsako soboto.

28Čeprav niso našli nobene krivde, da bi zaslužil smrt, so od Pilata zahtevali, naj ga dá usmrtiti.

29In ko so izpolnili vse, kar je bilo zapisano o njem, so ga sneli s križa in položili v grob.

30Toda Bog ga je obudil od mrtvih.

31Več dni se je prikazoval tistim, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem; ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom.

32In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom.

33Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa, kakor je zapisano v drugem psalmu: ‘Ti si moj sin, danes sem te rodil.’

34Rekel je, da ga je obudil od mrtvih, ker noče, da bi se vrnil v trohnobo. In prav tako je rekel: ‘Zvesto vam bom izpolnil obljube, dane Davidu.’

35Zato tudi drugje pravi: ‘Svojemu svetemu ne boš dal gledati trohnobe.’

36David je s svojim rodom služil Bogu pri tem načrtu; umrl je in bil pokopan k očetom in spoznal je trohnobo.

37Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnobe.

38Védite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov.

39In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi.

40Glejte torej, da ne pride na vas, kar je napovedano po prerokih:

41 ‘Ozrite se, zaničevalci, čudíte se in izginite!

Zakaj opravil bom delo v vaših dneh –

če bi vam kdo o tem delu pripovedoval, ne bi verjeli.’«

42Ob odhodu so ju prosili, naj jim prihodnjo soboto spregovorita o pomenu teh besed.

43Ko se je zbor razšel, je veliko Judov in pobožnih spreobrnjencev spremljalo Pavla in Bárnaba. Onadva pa sta se z njimi pogovarjala in jih spodbujala, naj vztrajajo v božji milosti.

44Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo.

45Ob pogledu na množice je Jude obšla nevoščljivost; ugovarjali so Pavlovim besedam in ga sramotili.

46Tedaj sta Pavel in Bárnaba pogumno spregovorila: »Vam bi se morala najprej oznaniti božja beseda. Ker pa jo zavračate in sami sebe nimate za vredne večnega življenja, glejte, se obračava k poganom.

47Tako nam je namreč naročil Gospod:

‘Postavil sem te za luč narodom,

da prineseš odrešenje do skrajnih mej sveta.’«

48Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero.

49In Gospodova beseda se je širila po vsej deželi.

50Medtem so Judje nahujskali pobožne in ugledne žene in mestne prvake; zanetili so preganjanje zoper Pavla in Bárnaba ter ju izgnali iz svoje dežele.

51Onadva sta proti njim otresla prah s svojih nog in odpotovala v Ikónij,

52njuni učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.