2 Korinčanom 1 - Jubilee Version of the New Testament（SJV）

Pozdrav

1Pavel, po božji volji apostol Kristusa Jezusa, in brat Timótej božji Cerkvi, ki je v Korintu, kakor tudi vsem svetim, ki so po vsej Aháji:

2milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa!

Pavlova zahvala po preskušnji

3Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe.

4On nas tolaži v vsaki stiski, tako da moremo tudi mi tolažiti tiste, ki so v kakršnikoli stiski, in sicer s spodbudo, s kakršno nas same Bog spodbuja.

5Kakor namreč Kristusovo trpljenje za nas presega vse meje, tako po Kristusu prekipeva tudi naša tolažba.

6Če smo v stiskah, smo v vašo tolažbo in odrešenje. Če nas kaj spodbuja, nas spodbuja v vašo tolažbo, ki pomaga, da potrpežljivo prenašate isto trpljenje, ki ga prenašamo tudi mi.

7Naše zaupanje v vas je trdno, ker vemo, da ste z nami deležni tudi tolažbe, kakor ste z nami deležni trpljenja.

8Nočemo namreč, bratje, da vi ne bi vedeli za našo stisko, ki nas je zadela v Aziji. Čez mero in čez naše moči nas je potrlo, tako da smo obupali celo nad življenjem.

9Dà, sami sebi smo že izrekli smrtno obsodbo, tako da nismo več zaupali vase, ampak v Boga, ki obuja mrtve.

10Le on nas je rešil iz tako velike nevarnosti. In še nas bo reševal. Vanj zaupamo, da nas bo še rešil.

11V tem nas z drugimi tudi vi podpirate z molitvijo. In tako se bo v mojem imenu veliko ljudi zahvaljevalo za milostni dar, ki nam je bil podeljen.

Pavel odloži obisk

12Naš ponos je v tem, kar govori naša vest, in sicer: v svetu in še posebno pri vas smo se vêdli preprosto in z iskrenostjo, ki jo daje Bog, torej ne v posvetni modrosti, ampak po božji milosti.

13Pišemo vam namreč samo to, kar lahko v pismu berete in razumete. Seveda pa upam, da boste do dna razumeli,

14saj ste nas deloma že razumeli, da smo tudi mi vam v ponos, kakor boste vi nam v ponos na dan našega Gospoda Jezusa.

15V tem prepričanju sem hotel najprej priti k vam, da bi vi v drugo prejeli milost.

16Od vas sem hotel odpotovati v Makedonijo in iz Makedonije zopet k vam, da bi me vi preskrbeli za potovanje v Judejo.

17Sem mar res lahkomiselno ravnal, če sem se odločil tako? Mar po človeško sklenem, kar sklenem? Je pri meni moj »dà« hkrati »ne«?

18Bog mi je priča, da naša beseda do vas ni »dà« in hkrati »ne«.

19Saj Božji Sin Jezus Kristus, ki smo ga med vami oznanili jaz in Silván in Timótej, ni »dà« in hkrati »ne«. V njem je samo »dà«.

20Vse božje obljube imajo v njem svoj »dà«. Zato se po njem dviga k Bogu v slavo tudi naš »amen«.

21Nas in vas utrjuje za Kristusa in nas mazili Bog,

22ki nam je tudi vtisnil pečat in v naša srca položil poroštvo Duha.

23Boga kličem za pričo in prisegam pri svojem življenju, da v Korint nisem šel samo zato, ker sem vam prizanašal.

24Saj vendar ne maramo gospodovati nad vašo vero, nasprotno, zavzeti smo za vaše veselje. V veri ste namreč že utrjeni.