Apostolska dela 20 - Jubilee Version of the New Testament（SJV）

Pavel potuje v Makedonijo in Grčijo

1Ko se je nemir polegel, je Pavel sklical učence in jim spregovoril v spodbudo. Nato se je od njih poslovil in odpotoval v Makedonijo.

2Potoval je skozi tiste kraje in z mnogimi besedami spodbujal vernike. Naposled je prišel v Grčijo

3in tam je ostal tri mesece. Že je nameraval odpluti proti Siriji, tedaj pa so ga Judje zalezovali, zato je sklenil, da se vrne čez Makedonijo.

4Spremljali so ga Sópater, Pirov sin iz Beróje, Aristárh in Sekúndus iz Tesaloníke, Gaj iz Derbe, Timótej, Tíhik in Trófim iz province Azije.

5Ti so potovali pred nami in nas pričakali v Troádi.

6Mi pa smo po prazniku opresnikov odpluli iz Filípov in čez pet dni prišli k njim v Troádo. Tam smo preživeli teden dni.

Pavlov poslovilni obisk v Troádi

7Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, jim je Pavel govoril. Ker je nameraval naslednji dan odpotovati, se je pogovor zavlekel do polnoči.

8V gornji izbi, kjer smo bili zbrani, je gorelo veliko svetilk.

9Na oknu je sedèl mladenič, po imenu Évtih, ki je med Pavlovim dolgim govorom trdnó zaspal. V spanju je padel s tretjega nadstropja, tako da so ga pobrali mrtvega.

10Pavel je stopil dol, se sklonil nadenj, ga objel in rekel: »Ne delajte hrupa! Še je življenje v njem.«

11Nato se je povzpel nazaj, lomil kruh, ga zaužil ter še dolgo govoril, vse dokler se ni zdanilo. Potem je odšel.

12Fanta pa so pripeljali živega domov in to jim je bilo v nemajhno tolažbo.

Potovanje iz Troáde v Milét

13Mi pa smo se vkrcali na ladjo in odpluli naprej v Ásos. Tam smo nameravali vzeti na krov Pavla, kot je bil naročil; do tja je hotel iti peš.

14Ko se je z nami sešel v Ásosu, smo ga vzeli na krov in prišli v Mitiléno.

15Naslednji dan smo odjadrali in pristali nasproti Híosu. Drugega dne smo se prepeljali na Sámos in dan pozneje prišli v Milét.

16Pavel je sklenil pluti mimo Éfeza, da se ne bi zamujal v provinci Aziji. Mudilo se mu je, da bi bil, če le mogoče, za binkoštni praznik v Jeruzalemu.

Pavel govori éfeškim starešinam

17Iz Miléta je poslal sporočilo v Éfez in poklical k sebi cerkvene starešine.

18Ko so prišli, jim je rekel: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne, ko sem stopil na tla province Azije, ves čas živel med vami.

19Z vso ponižnostjo sem služil Gospodu, v solzah in preskušnjah, ko so me Judje zalezovali.

20Ničesar vam nisem zamolčal, kar vam je v korist, ampak sem vam oznanjal in vas učil, javno in po vaših domovih.

21Jude in Grke sem rotil, naj se spreobrnejo k Bogu in naj verujejo v našega Gospoda Jezusa.

22In glejte, zdaj grem, zavezan Duhu, v Jeruzalem, in ne vem, kaj me bo tam doletelo.

23Vem edinole, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske.

24Vendar mislim, da moje življenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam veselo oznanilo o božji milosti.

25In glejte, hodil sem med vami in vam oznanjal kraljestvo, a zdaj vem, da me ne bo več videl nobeden izmed vas.

26Zato vam današnji dan slovesno povem: če bo kateri pogubljen, ni moja krivda.

27Ničesar nisem zamolčal, vso božjo voljo sem vam oznanil.

28Pazíte nase in na vso čredo, kateri vas je Sveti Duh postavil za skrbnike, da bi pasli božjo Cerkev, ki si jo je bil pridobil s svojo krvjo.

29Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi.

30Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo.

31Zato ostaníte budni in ne pozabíte, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas!

32Zdaj pa vas izročam Bogu in besedi njegove milosti. On ima moč, da vas izgradi in vam zagotovi dediščino med vsemi posvečenimi.

33Od nikogar si nisem poželel srebra, zlata ali obleke.

34Dobro veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljevalci.

35Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ‘Večja sreča je dajati kakor prejemati.’«

36Po teh besedah je pokleknil in vsi skupaj so molili.

37Nastal je velik jok, vrgli so se Pavlu okrog vratu in ga v slovo poljubljali.

38Še posebej so bili potrti ob njegovi besedi, da ga poslej ne bodo več videli. Nato so ga pospremili do ladje.