Apostolska dela 4 - Jubilee Version of the New Testament（SJV）

Peter in Janez pred vélikim zborom

1Medtem ko sta govorila ljudstvu, so k njima pristopili duhovniki in poveljnik templja in saduceji.

2Bili so vznemirjeni, ker sta učila ljudstvo in oznanjala, da je v Jezusu vstajenje od mrtvih.

3Zgrabili so ju in ju zadržali v ječi do naslednjega dne, zakaj večerilo se je že.

4Mnogi od tistih, ki so slišali besedo, pa so sprejeli vero, in njihovo število je naraslo na kakih pet tisoč.

5Drugi dan so se v Jeruzalemu zbrali poglavarji, starešine in pismouki.

6Bili so tam véliki duhovnik Hana, Kajfa, Janez, Aleksander in vsi drugi iz rodu vélikih duhovnikov.

7Dali so ju privesti predse in ju zasliševali: »Kako sta to naredila? S kakšno močjo? V čigavem imenu?«

8Tedaj jim je Peter, poln Svetega Duha, odgovoril: »Poglavarji ljudstva in starešine!

9Danes naju zaslišujete zaradi dobrote, ki sva jo storila bolnemu človeku. Po kom je ta ozdravel?

10Bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu: v imenu Jezusa Kristusa nazaréjca, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mrtvih. V njegovem imenu stoji ta človek zdrav pred vami.

11On je

‘kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli,

a je postal vogelni kamen.’

12V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom nam ni dano nobeno drugo ime, po katerem bi se ljudje lahko rešili.«

13Videli so Petrovo in Janezovo pogumno odkritost; opazili so, da sta preprosta človeka in brez izobrazbe. Čudili so se in so spoznali, da sta se družila z Jezusom.

14Toda ker so videli človeka, ki je stal ozdravljen poleg njiju, jima niso mogli ugovarjati.

15Veleli so jima, naj se umakneta iz zbornice, ter se posvetovali.

16»Kaj naj storimo z njima?« so govorili. »Po njima se je zgodil očiten čudež. Stvar se je razvedela med vsemi jeruzalemskimi prebivalci; tega ne moremo tajiti.

17Da pa se ne bi glas o tem še bolj raznesel med ljudstvom, jima bomo zabičali, da ne smeta pred nikomer več govoriti o tem imenu.«

18In poklicali so ju nazaj in jima zapovedali, da nikakor ne smeta več govoriti in učiti v Jezusovem imenu.

19Toda Peter in Janez sta jim odvrnila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?

20Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.«

21Nato so jima še huje grozili. Ker pa niso našli nobenega vzroka, da bi ju kaznovali, so ju odpustili zaradi ljudi, saj so vsi poveličevali Boga spričo tega, kar se je zgodilo;

22zakaj človek, ki je bil tako čudežno ozdravljen, je imel že čez štirideset let.

Verniki molijo za srčnost

23Ko so ju izpustili, sta se vrnila k svojim in jim povedala vse, kar so jima bili povedali véliki duhovniki in starešine.

24Ob njunih besedah so verniki enodušno povzdignili glas k Bogu in molili: »Gospod, ti si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar tam biva!

25V Svetem Duhu si govoril po ustih našega očeta Davida, svojega služabnika:

‘Zakaj hrumijo narodi,

zakaj se ljudstva zaganjajo v prazno?

26 Zemeljski kralji so se dvignili

in oblastniki so se zarotili

proti Gospodu in njegovemu Maziljencu.’

27V tem mestu so se zares zbrali zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga ti mazilil. Zbrali so se Heród in Poncij Pilat, pogani in Izraelovi rodovi,

28da bi storili, kar si ti v svoji môči in v svojem sklepu vnaprej določil.

29In zdaj, Gospod, glej, kaj grozijo, in daj, da bomo tvoji služabniki pogumno oznanjali tvojo besedo!

30Iztegni roko, da se bodo dogajala ozdravljenja in znamenja in čudeži v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa!«

31In ko so odmolili, se je potresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so oznanjali božjo besedo brez strahu.

Skupna lastnina

32Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.

33Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi.

34Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček

35ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval.

36Tudi Jožef, levít, po rodu s Cipra, ki so ga apostoli klicali Bárnaba (to v prevodu pomeni »sin tolažbe«),

37je prodal njivo in prinesel denar ter ga položil k nogam apostolov.