Apostolska dela 19 - Jubilee Version of the New Testament（SJV）

Pavel v Éfezu

1Medtem ko se je Apólo mudil v Korintu, je Pavel prepotoval kraje v notranjosti in prišel v Éfez. Tam je našel nekaj učencev

2in jih vprašal: »Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« »Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh,« so odvrnili učenci.

3In vprašal jih je: »V kaj ste bili tedaj krščeni?« »V Janezovem krstu,« so odgovorili.

4Pavel pa je rekel: »Janez je delil krst pokore in ljudem govoril, naj verujejo v tistega, ki pride za njim, to je v Jezusa.«

5Po teh besedah so se dali krstiti v ime Gospoda Jezusa.

6Pavel je nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh: govorili so v tujih jezikih in prerokovali.

7Bilo je vsega skupaj kakih dvanajst mož.

8Nato je šel v shodnico, tam je kake tri mesece pogumno govoril, razpravljal in prepričeval o božjem kraljestvu.

9Toda nekateri so se zakrknili in se niso dali prepričati, temveč so pred množico sramotili nauk. Tedaj jim je Pavel obrnil hrbet in odpeljal svoje učence ter dan za dnem razpravljal v Tiránovi šoli.

10To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo.

Skevájevi sinovi

11Bog je po Pavlovih rokah delal nenavadne čudeže,

12tako da so ljudje prinašali bolnikom robce ali rute, ki so se dotaknile Pavlovega telesa, in bolezni so izginjale in zli duhovi so jih zapuščali.

13Tudi nekateri Judje, ki so hodili okoli in izganjali hudobne duhove, so poskušali pri zarotitvah klicati ime Gospoda Jezusa. Govorili so: »Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga oznanja Pavel.«

14Neki Skevá, ki je bil judovski véliki duhovnik, je imel sedem sinov; tudi ti so to delali.

15Toda hudobni duh jim je odgovoril: »Jezusa poznam in tudi za Pavla vem. Kdo pa ste vi?«

16In človek, v katerem je bil hudobni duh, je planil nanje, jih vse obvladal in potolkel, tako da so goli in ranjeni zbežali iz njegove hiše.

17To se je razvedelo med vsemi Judi in Grki, ki so prebivali v Éfezu; vse je obšla velika groza in poveličevali so ime Gospoda Jezusa.

18Prihajalo je veliko vernikov, ki so javno priznavali svoja dejanja.

19Številni med temi, ki so se pečali z vražarstvom, so znesli knjige na kup in jih javno sežgali. Preračunali so njihovo ceno in ugotovili, da so bile vredne petdeset tisoč srebrnikov.

20Tako je Gospodova beseda v môči rasla in se krepila.

Vznemirjenje v Éfezu

21Po teh dogodkih se je Pavel namenil, da skozi Makedonijo in Ahájo odpotuje v Jeruzalem. »Potem ko bom tam,« je rekel, »moram obiskati tudi Rim.«

22Dva izmed svojih sodelavcev, Timóteja in Erásta, je poslal v Makedonijo, sam pa je še nekaj časa ostal v provinci Aziji.

23V tistem času je nastalo nemajhno razburjenje zaradi nauka.

24Neki zlatar z imenom Demétrij je izdeloval srebrne odlitke Artémidinega templja in s tem omogočal rokodelcem čeden zaslužek.

25Sklical je svoje sodelavce in druge, ki so se ukvarjali s takšno obrtjo, in jim rekel: »Možje! Dobro veste, da je naša dejavnost vir naše blaginje.

26Zdaj pa vidite in slišite, kaj počenja ta Pavel: govori, da bogovi, ki jih naredi človeška roka, niso pravi bogovi. Posrečilo se mu je, da je s tem zavêdel že precéj ljudi, ne samó v Éfezu, ampak skoraj v vsej provinci Aziji.

27Toda nismo samó mi v nevarnosti, da pride naše delo na slab glas. Tudi tempelj vélike boginje Artémide bo izgubil veljavo. Ogrožena je veličina boginje, ki jo časti vsa naša provinca in ves obljudeni svet.«

28Po teh besedah so kot pobesneli začeli vzklikati: »Mogočna je Artémida Éfeška!«

29V mestu je vse vrelo, trumoma so drveli v gledališče; s sabo so vlekli Makedonca Gaja in Aristárha, ki sta Pavla spremljala na njegovi poti.

30Pavel je hotel nastopiti med množico, pa mu učenci niso pustili.

31Tudi nekateri visoki provincialni uradniki, ki so mu bili naklonjeni, so mu poslali sporočilo in odsvetovali, da bi se napotil v gledališče.

32Tam pa so kričali drug čez drugega, vladala je velika zmešnjava in večina sploh ni vedela, po kaj so prišli.

33Nekateri iz množice so mislili, da je kriv Aleksander, ki so ga Judje potiskali pred sabo. Aleksander je dajal z roko znamenje, ker se je hotel zagovarjati pred množico.

34Ko pa so spoznali, da je Jud, se je iz vseh grl dvignil en sam krik, ki skoraj dve uri ni ponehal: »Mogočna je Artémida Éfeška!«

35Nazadnje je mestni pisar množico pomiril z besedami: »Možje Efežani! Vsemu svetu je znano, da mesto Éfez časti in váruje tempelj velike Artémide in njeno podobo, ki je padla z neba.

36Tega ne more nihče zanikati. Zato ostanite mirni in se ne prenaglite!

37Privlekli ste ta dva človeka, čeprav nista oskrunila templja in nista preklinjala naše boginje.

38Če Demétrij in njegovi rokodelci menijo, da jih je kdo oškodoval, so za to sodni dnevi in cesarski namestniki: tam naj se tožijo med sabo!

39Če pa zahtevate kaj drugega, naj se to razčisti na redni skupščini.

40Obstaja nevarnost, da nas obtožijo zaradi današnjih dogodkov, saj ni nobenega razloga, s katerim bi lahko opravičili te nemire.«

Po teh besedah je razpustil zborovanje.