Rimljanom 9 - Jubilee Version of the New Testament（SJV）

Bog je izvolil Izraelce

1Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu:

2v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino.

3Zakaj želel bi biti sam zavržen in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu.

4Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube;

5njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesni strani Kristus, Bog, ki je nad vsem, blagoslovljen na veke, amen.

6Vendar pa božja beseda ni odpovedala. Saj niso Izraelci vsi, ki so se rodili iz Izraela.

7In tisti, ki so potomci Abrahama, niso vsi božji otroci. Pač pa: »V Izaku boš imel svoje potomstvo.«

8To se pravi: za božje otroke ne veljajo otroci po mesu, marveč otroci po obljubi.

9Obljuba se namreč glasi takole: »V tem času bom prišel in Sara bo dobila sina.«

10To pa še ni vse: ampak tudi Rebéka, ki je zanosila z enim možem, z našim očetom Izakom.

11Njena otroka se še nista rodila in še nista naredila nič dobrega ali slabega, ko ji je bilo rečeno, – da bi ostal božji načrt po izvolitvi,

12ker se ne opira na dela, ampak nanj, ki kliče –: »Starejši bo služil mlajšemu,«

13kakor je pisano:

»Vzljubil sem Jakoba,

Ézava pa zasovražil.«

14Kaj bomo torej rekli? Je mar Bog krivičen? Nikakor ne!

15Saj pravi Mojzesu:

»Usmilil se bom, kogar se bom hotel,

in milosrčen bom, s komer bom hotel.«

16Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, in ne od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje.

17Saj pravi Sveto pismo faraonu: »Prav zato sem ti dal nastopiti, da na tebi pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji!«

18Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče.

Božja jeza in usmiljenje

19Vendar mi boš lahko rekel: »Zakaj torej še graja, če se nihče ne more upirati njegovi volji?«

20O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom? Bo mar lončenina rekla tistemu, ki jo je naredil: »Zakaj si me naredil takšno?«

21Mar lončar ne razpolaga z glino tako, da lahko iz iste mešanice naredi posodo, namenjeno izjemni rabi, kakor posodo, namenjeno vsakdanji rabi?

22Bog pa, ki je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo mogočnost, je z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, že pripravljene za pogubljenje.

23S tem je pokazal bogastvo svoje slave posodam usmiljenja, vnaprej določenim za poveličanje,

24se pravi nam, ki nas je poklical ne samo izmed Judov, ampak tudi izmed poganov …

25To je tisto, kar pravi pri Ozéju:

»Ljudstvo, ki ni moje, bom imenoval svoje ljudstvo,

in njo, ki ni ljubljena, ljubljeno.

26 In zgodilo se bo tole: prav tam, kjer jim je bilo rečeno:

‘Niste moje ljudstvo,’

tam se bodo imenovali sinovi živega Boga.«

27In glede Izraela kliče Izaija: »Tudi če bi bilo število Izraelovih sinov kakor peska ob morju, se bo rešil samo ostanek:

28zakaj Gospod bo temeljito in naglo uresničil svojo besedo na zemlji.«

29In kakor je napovedal Izaija:

»Ko bi nam Gospod nad vojskami ne bil zapustil potomstva,

bi bili postali kakor Sódoma

in bili bi podobni Gomóri.«

Izrael in evangelij

30Kaj bomo torej rekli? Pogani, ki niso iskali pravičnosti, so pravičnost dosegli, namreč tisto pravičnost, ki je iz vere.

31Izrael pa, ki je iskal postavo, ki naj bi mu dala pravičnost, ni prišel do tega, da bi jo spolnjeval.

32Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del. Tako so zadeli ob kamen spotike,

33kakor je pisano:

»Glej, na Síon postavim kamen spotike

in skalo pohujšanja,

toda kdor bo veroval vanj,

ne bo osramočen.«