Žalostinke 3 - Chraska Bible（CHR）

1Jaz sem tisti mož, ki okuša bridkost

po šibi togote njegove.

2Mene vodi in goni

po temi, ne pa po svetlobi.

3Samo meni nasprotujoč, obrača proti meni

roko svojo ves dan.

4Storil je, da se je postaralo meso moje in koža moja,

kosti moje je potrl.

5Zidal je zoper mene in me obdal

s strupeno grenkobo in nadlogo.

6Velel mi je bivati v temnih krajih,

kakor tisti, ki so mrtvi za vselej.

7Ogradil me je, da ne morem uiti,

dejal me je v težko železje.

8Ko tudi kličem in vpijem,

ne pusti k sebi prošnje moje.

9Pota moja je zagradil z rezanim kamenjem,

steze mi je izprevrgel.

10Kakor prežeč medved mi je,

kakor lev v zasedi.

11Pota moja je napravil tavajoča in me je raztrgal,

me opustošil.

12Napel je lok svoj

in me je postavil pšici svoji za cilj.

13V ledvice moje je izpustil

tula svojega strelice.

14V smeh sem vsemu ljudstvu svojemu,

njih pesmica ves dan.

15Nasitil me je z najhujšo bridkostjo,

upijanil me je s pelinom.

16In s kamenjem mi je zdrobil zobe,

povalil me je v pepel.

17In vržena je daleč od miru duša moja,

pozabil sem, kar je sreča.

18In rekel sem: Izginila je moč moja

in moje upanje v Gospoda.

19Spomni se edinščine moje in tavanja mojega,

pelina in grenkega strupa!

20Spominja se tega vedno duša moja

in je potrta v meni.

21To si hočem vtisniti v srce,

zato bom upal:

22Prevelika dobrotljivost Gospodova je, da nismo docela pokončani,

ker nima konca usmiljenje njegovo,

23novo je vsako jutro;

preobila je zvestoba tvoja.

24

29V prah naj položi usta:

morda je še upanje.

30Njemu, ki ga bije, naj pomoli lice svoje;

nasiti se naj s sramoto.

31Kajti Gospod

ne zameta vekomaj;

32marveč, ko je užalostil, se tudi usmili

po obilosti dobrot svojih.

33Nikakor ne muči iz srca,

ne žali otrok človeških.

34Če kdo gazi

vse zvezane na zemlji,

35če zavija pravico možu

pred obličjem Najvišjega,

36če prekanja človeka v pravdi njegovi:

ne bo li Gospod pazil na to?

37Kdo je, ki je velel, in se je zgodilo,

če ni tega zapovedal Gospod?

38Ali ne prihaja iz ust Najvišjega

hudo in dobro?

39Kaj bi tožil človek, dokler živi?

Vsakdo naj toži zaradi svojih grehov!

40Preiskujmo ter izsledujmo pota svoja

in vrnimo se do Gospoda!

41Povzdignimo dušo svojo z rokami vred

k Bogu mogočnemu v nebesih!

42Mi, mi smo se pregrešili in se uprli;

ti nisi odpustil.

43Ogrnil si se z jezo in preganjal nas,

moril si brez milosti.

44Z oblakom si se ogrnil,

da ne predere molitev.

45Za nesnago in izmeček si nas postavil

sredi ljudstev.

46Vsi sovražniki naši

so usta svoja razširili zoper nas.

47Groza in jama sta blizu nas,

razdejanje in poguba.

48Potoke vodá toči oko moje

zavoljo pogube hčere mojega ljudstva.

49Oko moje se solzi in ne neha,

ni nobenega prestanka,

50dokler se Gospod iz nebes

ne ozre in ne vidi.

51Oko moje mi žali srce

zavoljo vseh hčer mesta mojega.

52Lovili so me hudo kakor ptičico,

kateri me sovražijo brez vzroka.

53V jamo so pahnili življenje moje, da me uničijo,

in kamenje so lučali v me.

54Vode so mi kipele čez glavo,

dejal sem: Pokončan sem!

55Klical sem ime tvoje, o Gospod,

iz jame pregloboke.

56Glas moj si čul;

ne skrivaj ušesa svojega zdihovanju mojemu, vpitju mojemu.

57Približal si se tisti dan, ko sem klical;

rekel si: Ne boj se!

58Sodil si, Gospod, pravdo duše moje,

odrešil si življenje moje.

59Videl si, o Gospod, krivico, ki se mi godi;

razsodi pravdo mojo!

60Videl si vse njih maščevanje

in vse njih naklepe zoper mene.

61Slišal si njih zasramovanje, o Gospod,

in vse njih namere zoper mene,

62govorjenje tistih, ki so vstali nadme,

in njih izmišljevanje zoper mene ves dan.

63Glej jih, ko sede in ko vstajajo,

da jim sem za pesmico!

64Plačaj jim povračilo, Gospod,

po njih rok delu.

65Daj jim zaslepljenost srca,

prekletje tvoje pridi nadnje!

66Preganjaj jih v jezi in zatri jih

izpod nebes Gospodovih!