Žalostinke 1 - Chraska Bible（CHR）

1Kako samotno je ostalo mesto,

ki je bilo polno ljudstva!

Vdovi je podobno –

prej oblastno med narodi,

kneginja med pokrajinami,

sedaj plačuje davek!

2Joka in joka po noči

in solze ji teko po licih;

nihče je ne tolaži

izmed vseh ljubiteljev njenih;

vsi prijatelji njeni so se ji izneverili,

postali so ji sovražniki.

3Juda je šel v pregnanstvo zaradi stiske

in velike sužnosti:

prebiva med pogani,

pokoja ni našel;

vsi preganjalci njegovi so ga dohiteli

v tesnobi.

4Pota na Sion žalujejo,

ker nihče ne pride na praznovanje;

vsa vrata njena so zapuščena,

duhovniki njeni zdihujejo;

device njene so žalostne

in sama je v bridkosti.

5Zatiralci njeni so ji postali glava,

sovražniki njeni živé mirno;

kajti Gospod jo je užalil

zavoljo obilosti pregreh njenih;

otročiči njeni gredo v sužnost

vpričo zatiralca.

6In hčer sionsko je minila

vsa krasota njena;

njeni knezi so kakor jeleni,

ki ne najdejo paše,

in obnemogli so odšli

preganjalcu pred očmi.

7V dneh stiske svoje in tavanja svojega

se spominja Jeruzalem

vseh svojih dragotin,

ki jih je imel od starih dni,

ker je ljudstvo njegovo padlo po roki zatiralčevi

in mu nihče ni prišel na pomoč.

Zatiralci ga vidijo,

posmehujejo se njegovi pogubi.

8Hudo je grešila Jeruzalem,

zato je kakor zavoljo nesnage ločena;

vsi, ki so jo častili, jo zaničujejo,

ker so videli nagoto njeno;

tudi sama zdihuje

in se ozira za seboj.

9Nesnaga njena je na robu obleke njene;

ni se spominjala konca svojega,

zato je čudovito prišla na nič;

nihče je ne tolaži.

Ozri se, Gospod, v ponižanje moje,

zakaj poveličal se je sovražnik!

10Roko svojo je iztegnil zatiralec

po vseh dragotinah njenih;

kajti videla je, kako so šli

v svetišče njeno pogani,

o katerih si zapovedal,

da ne smejo stopiti v zbor tvoj!

11Vse ljudstvo njeno zdihuje

in išče kruha;

svoje dragotine dajó za jed,

da se požive.

Ozri se, Gospod, in glej,

kako me zaničujejo!

12Nič vam mari, vi vsi, ki greste mimo po poti?

Glejte in vidite,

je li bolečina enaka bolečini moji,

ki so jo storili meni,

ki me je Gospod napolnil z bridkostjo

v dan goreče jeze svoje!

13Z višave je poslal ogenj v kosti moje

in jih je premagal;

mrežo je razpel nogam mojim,

pognal me je nazaj;

naredil me je opustošeno

in hirajočo ves dan.

14Staknila je jarem pregreh mojih roka njegova:

spletene so,

spenjajo se čez vrat moj –

uničena je moč moja.

Gospod me je dal v pesti,

iz katerih se ne morem iztrgati.

15Poteptal je Gospod

vse junake moje sredi mene;

zoper mene je sklical prazničen shod,

da potare mladeniče moje.

Gospod je teptal kakor v tlačilnici

devico, hčer Judovo.

16Zato jokam,

iz oči mojih teče voda navzdol,

ker je daleč od mene tolažnik,

ki bi mi poživil dušo;

otroci moji so izgubljeni,

ker je prevladal sovražnik.

17Roke svoje izteza hči sionska:

nikogar ni, ki bi jo tolažil.

Zapovedal je Gospod o Jakobu,

naj ga obstopijo zatiralci njegovi;

kakor ženska, zavoljo nesnage ločena,

je Jeruzalem med njimi.

18Pravičen je Gospod,

zato ker sem bila nepokorna ustom njegovim.

Poslušajte, prosim, vsa ljudstva,

in poglejte bolečino mojo!

Device moje in mladeniči moji

so šli v sužnost.

19Klicala sem ljubitelje svoje,

a oni so me obnorili;

duhovniki in starešine moji

so izdahnili dušo v mestu,

ko so si iskali jedi,

da bi se poživili z njo.

20Poglej, o Gospod, kajti v stiski sem,

v osrčju mojem kipi bridkost,

premetava se srce moje v meni,

ker sem se grozno uprla.

Zunaj mi mori otroke meč,

doma je kakor smrt.

21Slišali so, da zdihujem:

nihče me ne tolaži;

vsi sovražniki moji so slišali za nesrečo mojo,

veselili so se, da si to storil.

Ko pripelješ dan, ki si ga napovedal,

tedaj mi bodo enaki.

22Pred obličje tvoje pridi vsa njih hudobnost

in stôri jim,

kakor si storil meni

zavoljo vseh prestopkov mojih;

kajti preobili so zdihljaji moji

in srce moje hira silno.