Job 14 - Chraska Bible（CHR）

1Človek, rojen iz žene,

je kratkih dni in dosita ima nadlog,

2je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene,

in beži kakor senca in nima obstanka.

3In nad takim še odpiraš oko svoje,

in mene vodiš v sodbo s seboj?

4O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega!

Niti eden!

5Ker so torej določeni njegovi dnevi in meseci po številu pri tebi,

ker si mu napravil meje, ki jih ne sme prestopiti:

6ozri se stran od njega, da dobi pokoj,

dokler ne dokonča kakor najemnik dneva svojega.

7Kajti za drevo je upanje:

če ga posekajo, zopet požene odrastke,

in njegovo mladje ne prestane.

8Ko se v zemlji mu postara korenina

in mu parobek umira v prahu,

9da le začuti duh vode, vnovič ozeleni

in požene veje kakor mlada sajenica.

10Mož pa umre in leži strt,

človek izpusti duha, in kje je?

11Kakor se voda razteče iz jezera

in reka usahne in se posuši,

12tako leže človek in ne vstane;

dokler bodo nebesa, se ne prebude

in nič jih ne vzdrami iz spanja.

13O da bi me shranil v šeolu,

da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja,

mi določil rok, in potem se me spomnil!

14(Ko človek umre, bo li spet živel?)

Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati,

dokler mi ne pride prememba.

15Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril;

tožilo bi se ti po svojih rok stvari.

16Kajti sedaj šteješ korake moje;

ne paziš li na greh moj?

17Zapečatena je v zvezku pregreha moja,

in še pridevaš h krivici moji.

18Saj še gora se sesuje in razdrobi

in skalovje preperi z mesta svojega,

19vode prevotlijo kamene,

njih nalivi odplavijo zemeljski prah:

enako uničuješ smrtniku upanje.

20Ti ga ukrotiš za vselej, in odide;

ko mu onespodobiš lice, ga pošlješ v grob.

21Ako so v časti otroci njegovi, on tega ne ve,

in so li ponižani, tega ne zazna.

22Samo meso njegovo čuti ob njem bolečine

in duša njegova žaluje v njem.