1Ni li vojna služba človekovo življenje na zemlji
in dnevi njegovi enaki dnevom najemnikovim?
2Kakor si suženj želi sence
in kakor najemnik pričakuje mezde:
3tako sem dobil v delež mesece ničemurnosti
in trudapolne noči so mi odmenjene.
4Kadar ležem, pravim: Kdaj vstanem?
A večer se vleče prepočasno
in dosita mi je premetavanja po postelji do svita.
5Moje meso je oblečeno s črvadjo in prašno skorjo,
koža se mi grbanči in iznova prepušča gnoj.
6Dnevi moji so hitrejši nego tkalčev čolnek
in minevajo brez nade.
7Pomni, da je življenje moje sapa!
Ne bo zopet sreče gledalo moje oko.
8Ne bo me gledalo oko tistega, ki me vidi;
obrneš li oči svoje vame, ne bo me več!
9Kakor oblak gine in izgine,
tako ne pride več gori, kdor stopi v šeol;
10ne vrne se več v hišo svojo,
ne pozna ga več kraj njegov.
11Zato ne morem tudi jaz braniti ustom svojim,
govoril bom v duha svojega stiski,
žaloval v duše svoje bridkosti.
12Sem li mar morje ali pošast morska,
da si postavil stražo zoper mene?
13Kadar si rečem: Postelja moja me potolaži,
ležišče moje mi pomore trpeti žalovanje:
14tedaj me strašiš s sanjami
in s prikaznimi me spravljaš v trepet,
15da voli duša moja zadušenje
in bi rajši bil mrtev nego suho okostje.
16Zamrzelo mi je življenje – ne hotel bi živeti vekomaj.
Odnehaj! kajti kakor sapa so dnevi moji.
17
da sem postal breme samemu sebi?
21Zakaj ne odpustiš prestopka mojega
in ne odpraviš krivice moje?
Kajti sedaj ležem v prah,
in če me boš iskal jutri, me ne bode.
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.
