1(kakor ogenj požiga protje in voda vre od ognja), da oznaniš ime svoje nasprotnikom svojim, da bi strepetali narodi pred obličjem tvojim,
2s tem, da delaš strahovite reči, ki jih nismo pričakovali; o da stopiš doli, da bi se od obličja tvojega raztopile gore!
31 Kor 2,9Zakaj od veka se ni slišalo, nikdar niso čula ušesa, tudi oko ni videlo Boga razen tebe, ki bi toliko delal za njega, ki ga čaka.
4Naproti prihajaš njemu, ki se veseli pravičnosti in ji streže, njim, ki se spominjajo tebe na potih svojih. Glej, ti si se srdil, in mi smo grešili; v tem smo že dolgo časa, bomo li rešeni?
5In vsi vkup smo postali kakor nesnažnik in vse pravičnosti naše so kakor umazana cunja; in venemo kakor listje, kolikorkoli nas je, in krivice naše nas odnašajo kakor veter.
6In ni ga, ki bi klical ime tvoje, ki bi se zbudil, da se poprime tebe; kajti skril si obličje svoje pred nami in nas izročil oblasti krivic naših.
7Ali sedaj, o Gospod, ti si oče naš; mi smo glina, ti pa si nam lončar, in vsi smo tvoje roke delo.
8Ne togôti se, o Gospod, presilno in ne spominjaj se vekomaj krivice! Glej, ozri se na nas, prosimo, mi vsi smo ljudstvo tvoje.
9Mesta svetosti tvoje so puščava, Sion je puščava, Jeruzalem je pustinja.
10Sveta in prekrasna hiša naša, ki so te v njej hvalili očetje naši, je požgana z ognjem in vse, kar nam je bilo dragoceno, je v razvalinah.
11Hočeš li, o Gospod, ob toliki revi v sebi zadržavati usmiljenje, boš li molčal in nas tepel presilno?
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.
