II Samuel 19 - Chraska Bible（CHR）

1In kralju se zelo užali in stopi v hram nad vrati in joče; in grede govori: O sin moj Absalom, sin moj, sin moj Absalom! Ah, da bi bil jaz umrl zate! O Absalom, sin moj, sin moj!

2In oznanili so Joabu: Glej, kralj joče in žaluje po Absalomu!

3In zmaga se je tisti dan obrnila v žalost vsemu ljudstvu, zakaj ljudstvo je slišalo ta dan, da se je pravilo: Kralju je žal za svojega sina.

4In ljudstvo se po tihem prikrade v mesto ta dan, kakor se ljudstvo s sramom ukrade, ko je bežalo v boju.

5Kralj pa si je zagrnil obraz in vpil z velikim glasom: O sin moj Absalom! Absalom, moj sin, moj sin!

6In pride Joab v hišo h kralju in reče: Rdečico si danes pognal v obraze vseh hlapcev svojih, ki so ta dan rešili življenje tvoje in tvojih sinov in hčera, življenje tvojih žen in priležnic,

7s tem, da ljubiš tiste, ki te sovražijo, in mrziš te, ki te ljubijo. Zakaj pokazal si danes, da ne maraš za svoje kneze in hlapce; kajti danes vidim, ako bi le Absalom bil ostal živ, mi vsi pa bi bili pomrli danes, tebi bi bilo prav.

8Sedaj pa vstani, pojdi ven in govori prijazno hlapcem svojim! Zakaj prisegam pri Gospodu: Ako ne pojdeš ven, ne ostane nocoj ne eden mož pri tebi, in to bo hujše zate nego vse hudo, ki te je zadelo od mladosti tvoje do sedaj.

9Tedaj vstane kralj in sede med vrata. In oznanijo vsemu ljudstvu, rekoč: Glej, kralj sedi med vrati. In vse ljudstvo je prišlo pred kralja.

Izrael pa je bil bežal, vsak v šotor svoj.

10In vse ljudstvo se je prepiralo po vseh rodovih Izraelovih, govoreč: Kralj nas je otel iz roke sovražnikov naših ter nas je oprostil pesti Filistejcev, in zdaj je moral bežati iz dežele pred Absalomom.

11Absalom pa, ki smo ga pomazilili, da bodi nad nami, je mrtev na bojišču. Sedaj pa, zakaj ne izpregovorite besede, da pripeljemo kralja nazaj!

12In kralj David pošlje k Zadoku in Abiatarju, duhovnikoma, veleč: Govorita starešinam Judovim in recita: Zakaj hočete biti poslednji, da bi pripeljali kralja nazaj v hišo njegovo? Kajti govor vsega Izraela se je donesel kralju, da ga hočejo privesti v hišo njegovo.

13Bratje moji ste, moja kost in meso, čemu bi torej bili poslednji, ko bodo peljali kralja nazaj?

14In Amasu recita: Nisi li moja kost in meso? Bog mi stori to in še to prideni, ako ne boš vse svoje žive dni poveljnik vojske pred menoj na Joabovem mestu.

15In nagnil je vseh Judovih mož srce, kakor srce enega moža, da so sporočili kralju: Vrni se ti in vsi hlapci tvoji!

16Vrne se torej kralj in pride k Jordanu. In Judovci dospejo v Gilgal, gredoč naproti kralju, da ga prepeljejo čez Jordan.

17 2 Sam 16,5–13 In Simej, sin Gerov, Benjaminec, ki je prebival v Bahurimu, pohiti in pride doli z možmi Judovimi naproti kralju Davidu.

18In bilo je z njim tisoč mož iz Benjamina in Ziba, Savlove hiše služabnik, in petnajst sinov njegovih in dvajset hlapcev njegovih, in šli so čez Jordan pred kraljem.

19Napravili so namreč brod, da prepeljejo kraljevo družino in store, kar mu je ugajalo. Simej pa, sin Gerov, pade pred kralja, ko se je hotel peljati čez Jordan,

20in reče kralju: Ne prištevaj mi, gospod moj, krivice, in ne spominjaj se, kako se je pregrešil hlapec tvoj tisti dan, ko je bil šel gospod moj, kralj, iz Jeruzalema, in naj ne ohrani tega kralj v srcu.

21Zakaj hlapec tvoj spoznava, da sem grešil; in poglej, jaz sem danes prvi šel od vse hiše Jožefove, da pridem doli naproti gospodu svojemu, kralju.

22Abisaj pa, Zervijin sin, odgovori in reče: Ne bo li Simej usmrčen zato, ker je preklinjal maziljenca Gospodovega?

23A David veli: Kaj imam z vama opraviti, sinova Zervije, da mi danes hočeta biti nasprotnika? Ali naj danes umre kdo v Izraelu? Ne vem li namreč, da sem danes zopet kralj nad Izraelom?

24In Simeju reče kralj: Ne umreš. In kralj mu je prisegel.

25 2 Sam 9,1–13; 16,1–4 Mefiboset, Savlov sin, je tudi prišel doli kralju naproti. Ni si pa snažil nog, ne ravnal brade, ne pral obleke od dne, ko je bil kralj odšel, do dne, ko se je vrnil domov v miru.

26In zgodi se, ko pride v Jeruzalem kralju naproti, da ga kralj vpraša: Zakaj nisi šel z menoj, Mefiboset?

27On pa odgovori: O gospod moj, kralj, hlapec moj me je ukanil! Zakaj hlapec tvoj je dejal: Osedlam si osla, da bom jezdil na njem in šel h kralju, ker hlapec tvoj je hrom.

28A on je še ovadil hlapca tvojega pred gospodom mojim, kraljem. Ali gospod moj, kralj, je kakor angel Božji! Stôri torej, kar se ti dobro vidi.

29Zakaj očeta mojega vsa družina ni bila nič drugega kakor ljudje, smrti izročeni pred gospodom mojim, kraljem; a vendar si posadil hlapca svojega med tiste, ki jedo pri mizi tvoji. Kaj imam torej še pravice, da bi dalje vpil h kralju?

30In kralj mu veli: Kaj toliko govoriš o svojih rečeh? Rekel sem: Ti in Ziba si vkup delita tiste njive!

31In Mefiboset reče kralju: Lahko si tudi vse vzame, samo da se je gospod moj, kralj, vrnil v miru v hišo svojo!

32 2 Sam 17,27–29 In Barzilaj Gileadčan je prišel doli iz Rogelima in je šel s kraljem čez Jordan, da bi ga spremil čez Jordan.

33Barzilaj pa je bil silno star, dobrih osemdeset let, in je oskrboval kralja z živežem, dokler je bival v Mahanaimu, kajti bil je jako bogat mož.

34In kralj veli Barzilaju: Pojdi z menoj na ono stran in hočem te oskrbeti pri sebi v Jeruzalemu.

35Barzilaj pa reče kralju: Koliko je še dni življenja mojega, da bi šel s kraljem gori v Jeruzalem?

36Osemdeset let sem sedaj star: morem li razločevati med dobrim in hudim? More li hlapcu tvojemu tekniti, kar bo jedel in kar bo pil? Morem li še poslušati glas pevcev in pevk? Čemu naj torej bode hlapec tvoj še v nadlego gospodu svojemu, kralju?

37Hlapec tvoj je samo hotel malo spremiti kralja čez Jordan, in zakaj bi mi kralj podelil tako povračilo?

38Naj se sme, prosim, vrniti hlapec tvoj, da umrjem v mestu svojem, pri grobu očeta svojega in matere svoje. A glej, tu je hlapec tvoj Kimham, ta naj gre na ono stran z mojim gospodom kraljem, in njemu stôri, kar se ti vidi prav.

39In kralj odgovori: Kimham naj torej gre z menoj, in storiti mu hočem, kar je dobro v tvojih očeh; tudi vse, česar boš želel od mene, storim zate.

40In ko je prešlo vse ljudstvo čez Jordan in je tudi kralj bil na oni strani, poljubi kralj Barzilaja in ga blagoslovi. On pa se vrne v svoj kraj.

41Kralj pa je šel čez v Gilgal in Kimham je šel z njim; in vse ljudstvo Judovo je spremljalo kralja na ono stran, tudi polovica ljudstva Izraelovega.

42In glej, vsi možje Izraelovi pridejo h kralju in mu reko: Zakaj so te ukradli bratje naši, možje Judovi, in so prepeljali kralja in družino njegovo čez Jordan in vse može Davidove z njim?

43A vsi možje Judovi odgovore možem Izraelovim: Kralj je nam bliže! Zakaj se srdite zato? Ali smo dobili kaj kraljeve hrane ali kako darilo od njega?

44Možje Izraelovi pa odgovore možem Judovim in reko: Mi imamo desetkrat več pri kralju, in tudi Davidu smo več nego vi, zakaj ste nas torej zaničevali? In nismo li mi prvi govorili, da privedemo nazaj kralja svojega? Ali besede mož Judovih so bile trše nego mož Izraelovih besede.