Job 20 - Chraska Bible（CHR）

1Tedaj odgovori Zofar Naamatec in reče:

2Zato mi odgovarjajo misli moje

in zaradi tega sem znotraj razburjen.

3Svarilo, sebi v sramoto, mi je poslušati!

A duh moj po razsodnosti svoji mi odgovarja.

4Ne veš li tega, kar je od vekomaj,

odkar je bil človek postavljen na zemljo:

5da je zmagoslavje brezbožnih kratko

in radost bogapozabnika le za trenutek?

6Najsi celó do neba stopa visokost njegova

in glava njegova se dotika oblakov:

7kakor blato njegovo pogine za vselej;

kateri so ga videli, poreko: Kje je?

8Kakor sen odleti, in ne bodo ga našli,

izgubi se kakor ponočna prikazen.

9Oko ga je ugledalo, a ne bo ga videlo več,

in nikdar več ga ne bo gledalo mesto njegovo.

10Njegovi otroci bodo iskali prijaznosti ubogih

in njih roke bodo povračale oškodovancem imetje njegovo.

11Kosti so mu bile polne mladostne moči,

ta pa zdaj leži z njim v prahu.

12Čeprav mu je hudoba sladka v ustih

in jo skriva pod jezikom svojim,

13jo slastno goji in je noče pustiti,

ampak jo zadržuje v grlu svojem:

14 vendar se izpremeni hrana v životu njegovem,

kačji strup bode v notranjščini njegovi.

15Bogastvo je požrl, pa ga bo izbljuval,

iz trebuha mu ga potegne Bog mogočni.

16Sesal je kačji strup:

gadji jezik ga usmrti.

17Ne bo gledal veselja svojega v potokih,

v tekočih rekah medu in smetane.

18Povrniti mora, kar je pridelal,

ne sme tega uživati;

primerno imetju, ki ga je pridobil,

se ne more veseliti.

19Kajti potrl je in zapustil ubožce,

hiše si je siloma vzel, a ne bo jih dozidal.

20Kajti pokoja ni poznal v osrčju svojem,

zato ne ohrani ničesar, kar mu je drago.

21Nič ni ušlo njegovi požrešnosti,

zato ne bode trpežno blagostanje njegovo.

22Ko bode v obilni obilosti, ga zadene stiska,

roka vsakega trpina pride nanj.

23Ko si bo hotel napolniti trebuh,

Bog spusti nanj jeze svoje togoto,

in deževala bo nanj, njemu v jed.

24Bežal bo pred železnim orožjem,

a prestreli ga bronasti lok.

25Izdere pšico, in pride ven iz telesa njegovega,

svetlo jeklo iz žolči njegove,

strahote ga objamejo.

26Zgolj nesreča je prihranjena za vse zaklade njegove,

požre ga ogenj, ki ga človek ne podpihava,

požge, kar je preostalo v šotoru njegovem.

27Nebesa razkrijejo njegovo krivico,

in zemlja se vzdigne zoper njega.

28Dobiček hiše njegove se spravi vstran,

povodenj ga odplavi v dan jeze Božje.

29To je človeku brezbožnemu delež od Boga

in dediščina, prisojena mu od Boga mogočnega.