Job 31 - Chraska Bible（CHR）

1Zavezo sem sklenil s svojimi očmi,

in kako bi se bil smel ozirati po devici?

2A kaj mi je delež Božji odzgoraj

in dediščina od Vsemogočnega iz visokosti?

3Ni li poguba nepravičniku

in nesreča njim, ki delajo krivico?

4Ne vidi li On potov mojih

in ne šteje li vseh korakov mojih?

5Ako sem se pečal z ničemurnostjo

in je noga moja hitela v prevaro

6(naj me pretehta na tehtnici pravičnosti,

in spozna Bog brezmadežnost mojo!),

7ako je krenil korak moj s prave poti

in mi je srce hodilo za očmi mojimi

in se je madež prijel mojih rok:

8sejem naj, a drug uživaj,

in kar sem zasadil, naj se s korenino izdere!

9Ako mi je znorelo srce za katero ženo

in sem prežal pri vratih bližnjega svojega:

10naj žena moja melje drugemu

in drugi naj se nadnjo sklanjajo!

11Kajti to je ostudnost,

to je pregreha, ki jo morajo kaznovati sodniki.

12Kajti to je ogenj, ki požira do pogubljenja

in ki bi s korenom izdrl vse, kar sem pridelal.

13Ako nisem spoštoval pravice hlapca svojega in dekle svoje,

ko sta se prepirala z menoj:

14kaj si počnem, če vstane Bog mogočni,

in ko bo preiskoval, kaj mu odgovorim?

15Ni li tudi njega Stvarnik moj naredil v materinem telesu,

in ni li eden naju pripravil v materini otrobi?

16Ako sem ubožcem odrekel, kar so želeli,

in povzročil, da so vdovine oči medlele,

17ali če sem jedel grižljaj svoj sam

in ni tudi jedla od njega sirota

18(pač od mladosti moje je rasla pri meni kakor pri očetu

in od materinega telesa sem bil vdovi vodnik);

19ako sem koga videl blizu pogina, ker ni imel oblačila,

in potrebnega brez odeje,

20in če me ni blagoslavljalo ledje njegovo

in če se z volno mojih ovac ni ogreval,

21ako sem vihtel roko proti siroti,

ker sem videl, da mi je pomoč med vrati:

22odpadi mi pleče od lopatice svoje

in rama moja se odlomi od njene cevi!

23Zakaj pogubljenje od Boga mogočnega mi je bilo v strah

in vpričo Njegove vzvišenosti nisem mogel ničesar.

24Ako sem postavil zlato za nado svojo

in čistemu zlatu rekel: Upanje moje!

25ako sem se veselil, da mi je bilo imetja veliko

ter da je moja roka mnogo pridobila;

26ako sem gledal sonce, kako je sijalo,

in v diki plavajoči mesec,

27in srce mi je bilo skrivaj omamljeno,

da sem njima v čast poljubljal roko svojo:

28tudi to bi bila pregreha, kazni vredna pred sodniki,

ker bi bil zatajil Boga mogočnega, ki je gori!

29Ako sem se veselil nesreče sovražilca svojega

in se vzradoval, ko ga je zadelo zlo

30(a nikoli nisem dopustil grlu svojemu grešiti,

da bi bil s kletvijo zahteval smrt njegovo!),

31ako niso rekali šotora mojega ljudje:

Kdo bi se ne bil nasitil mesa njegove živine?

32na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu,

duri svoje sem odprl popotniku –

33ako sem, kakor Adam, prikrival prestopke svoje,

skrivaje v nedrjih krivdo svojo,

34ker sem se bal velike množice

in me je strašilo zaničevanje rodovin,

tako da sem molčal in nisem stopil ven iz duri …

35O da bi imel koga, ki bi me poslušal!

(tu je moj podpis, Vsemogočni naj mi odgovori!)

in da bi imel tožbenico, ki jo je pisal nasprotnik moj!

36Res, na rami svoji bi jo nosil

in si jo navezal kakor venec!

37Korakov svojih število bi mu naznanil,

pristopil bi k njemu kakor knez.

38Ako vpije nad menoj njiva moja

in brazde njene vse vkup jokajo;

39ako sem užival njen pridelek, ne da bi bil plačal,

in sem povzročil, da je njen posestnik izdahnil:

40tedaj mi rasti osatje namesto pšenice

in namesto ječmena grd plevel!

Konec je besedam Jobovim.