Job 29 - Chraska Bible（CHR）

1In Job je nadaljeval govor svoj in rekel:

2O da bi bil še kakor v nekdanjih mesecih,

kakor v dneh, ko me je Bog varoval,

3ko mi je svetilnica njegova sijala nad glavo

in ko sem pri njegovi luči hodil po temi;

4kakor sem bil v dneh zrelosti svoje,

ko je bilo prijateljstvo Božje nad šotorom mojim,

5ko je bil še Vsemogočni z menoj,

otroci moji okoli mene;

6ko sem si umival noge v smetani

in je skala poleg mene izlivala potoke olja!

7Ko sem šel skozi vrata v mesto,

stol svoj si postavil na ulici,

8mladeniči so me videli in se skrili,

in starci so se vzdignili in stali,

9knezi so zadrževali besede,

položivši roko na usta svoja,

10plemenitnikov glas je onemel

in jezik se jim je k nebesu prilepil.

11Ker ko je uho slišalo o meni, je blagrovalo mene,

in ko me je oko videlo, je pričalo zame.

12Zakaj otel sem ubožca, ki je vpil za pomoč,

in siroto, ki ji ni bilo pomočnika.

13Blagoslov tistega, ki bi bil skoro poginil, je prišel nadme,

in srce vdove sem spravil v radostno petje.

14Oblačil sem pravičnost – bila mi je v obleko,

in gorečnost za pravico mi je bila kakor plašč in venec.

15Slepcu sem bil oko

in noga hromcu.

16Oče sem bil potrebnim

in pravdo tistega, ki ga nisem poznal, sem preiskoval.

17Strl sem nepravičniku kočnike

in zobom njegovim sem iztrgal plen.

18Zato sem dejal: V gnezdu svojem bom umrl

in pomnožim kakor pesek dni svoje.

19Korenina moja se bo raztezala kraj vode

in rosa bo nočevala na mojem vejevju;

20slava moja ostane vedno nova pri meni

in lok moj se bo pomlajeval v roki moji.

21Mene so poslušali in čakali

in molče na uho vlekli moj svet.

22Po mojih besedah ni nihče govoril,

in govorjenje moje je nanje kapljalo.

23Čakali so me kakor dežja

in odpirali usta svoja kakor zemlja, hrepeneč po poznem dežju.

24Nasmehljaval sem se jim, kadar so obupavali,

in svetlobe obličja mojega niso mogli omračiti.

25Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava,

in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko,

kot tisti, ki tolaži žalujoče.