5 Mojzes 32 - Slovenian Standard Version（SSP）

1»Prisluhni, nebo, in govoril bom;

in zemlja naj sliši besede mojih ust.

2Kakor dež naj pada moj nauk,

kakor rosa naj kaplja moj govor,

kakor ploha na mlado travo

in kakor naliv na zelenje.

3Zakaj oznanjal bom Gospodovo ime;

priznajte veličino našemu Bogu!

4Skala je, popolno je njegovo delo,

zakaj vsa njegova pota so prava;

zvest Bog je in v njem ni krivice,

pravičen je in iskren.

5Pokvarjenci, nič več njegovi sinovi,

sprijen in popačen rod!

6Ali tako vračate Gospodu,

bedasto in nespametno ljudstvo?

Mar ni tvoj oče, ki te je ustvaril,

ki te je naredil in te utrdil?

7Spomni se starodavnih dni,

premisli leta iz roda v rod;

vprašaj očeta in povedal ti bo,

svoje starce in razložili ti bodo!

8Ko je Najvišji narodom delil posest,

ko je ločeval človeške otroke,

je ljudstvom določil ozemlja

po številu Božjih sinov.

9Zakaj Gospodov delež je njegovo ljudstvo,

Jakob je njemu odmerjena dediščina.

10Našel ga je v deželi puščave,

v pustinji, kjer tuli divjina;

obdal ga je in zanj skrbel,

ga varoval kot punčico svojega očesa.

11Kakor orel, ki spodbuja k letu svoje gnezdo,

kroži nad svojimi mladiči,

širi svoje peruti, jih prestreza,

jih nosi na svojih krilih.

12 Gospod ga je vodil sam

in z njim ni bilo tujega boga.

13Posadil ga je na višine dežele,

da je jedel poljske sadove;

dal mu je srkati med iz skale

in olje iz trdega kremena,

14maslo goveda in mleko drobnice

s tolščo jagnjet

in bašánskih ovnov in kozlov,

z najbolj izbrano pšenico;

in pil si grozdno kri, vino iskreče.

15Pa Ješurún se je zredil in začel brcati

– zredil si se, postal tolst in se razširil –

in je zapustil Boga, ki ga je naredil,

in zaničeval je Skalo svoje rešitve.

16Zbujali so mu ljubosumnost s tujci,

z gnusobami so ga dražili;

17darovali so demonom, ki niso bogovi,

bogovom, ki jih niso poznali,

novim, ki so pred kratkim prišli,

ki niso bili znani vašim očetom.

18Zanemaril si Skalo, ki te je rodila,

pozabil na Boga, ki te je spravil na svet.

19 Gospod je to videl in jih zavrgel,

ker so ga razjezili njegovi sinovi in hčere.

20Rekel je: ›Skril bom pred njimi obličje

in gledal, kakšna bo njih prihodnost;

zakaj to je popačen rod,

sinovi, ki v njih ni zvestobe.

21Zbujali so mi ljubosumnost z nebogom,

me dražili s svojimi ničevostmi;

zato storim, da bodo ljubosumni na to, kar ni ljudstvo,

z nespametnim narodom jih podražim.

22Zakaj vnel se je ogenj v moji jezi

in se razgorel do dna podzemlja;

žrl je zemljo in njene pridelke

in požigal temelje gora.

23Nakopičil bom nadnje nesreče,

postreljal nanje svoje puščice.

24Od lakote bodo medleli,

použivala jih bo vročica

in grenka kuga,

zobe zverin bom poslal proti njim

s strupom tistih, ki se plazijo po prahu.

25Zunaj jim bo meč pobiral otroke,

po hišah pa groza

tako mladeniča kakor devico,

dojenca s sivolascem vred.

26Rekel sem: Raztreščim jih na koščke,

njih spomin bom izbrisal izmed ljudi,

27če bi se ne bal sovražnikovega srda,

da ne bi njegovi zatiralci napak razumeli,

da ne bi rekli: Naša roka se je vzdignila visoko

in Gospod ni storil vsega tega.‹

28Zakaj to je narod brez razsodnosti

in pri njih ni razuma.

29Ko bi bili modri, bi to razumeli

in mislili na svojo prihodnost.

30Kako bi jih eden mogel poditi tisoč

in dva pognati v beg deset tisoč,

da jih ni prodala njih Skala

in da jih Gospod ni izročil?

31Zakaj njih skala ni kakor naša Skala;

tudi naši sovražniki tako sodijo.

32Zakaj njih trta je od sódomske trte

in iz gomórskih nasadov;

njihovo grozdje je strupeno,

njihovi grozdi so grenki;

33strup zmajev je njihovo vino

in okruten strup gadov.

34›Mar ni to shranjeno pri meni,

zapečateno v mojih skladiščih?

35Moje je maščevanje in povračilo

ob času, ko jim klecne noga;

zakaj blizu je dan njihove pogube

in naglo pridejo usodni dogodki.‹

36Zakaj Gospod bo svojemu ljudstvu prisodil pravico,

s svojimi služabniki bo imel sočutje,

ko bo videl, da jim je roka oslabela

in ni več ne sužnja ne svobodnjaka.

37Tedaj poreče: ›Kje so njih bogovi,

skala, h kateri so se zatekli?

38Kje so tisti, ki so jedli tolščo njihovih žrtev,

pili vino njihovih pitnih daritev?

Naj vstanejo, da vam pomorejo,

naj bodo zavetje med vami.

39Poglejte zdaj, da sem jaz, le jaz,

in ni boga poleg mene;

jaz usmrčujem in oživljam,

zadajam rane in ozdravljam,

in nihče se ne more rešiti iz moje roke.

40Dà, proti nebu bom vzdignil roko

in rekel: Kakor jaz živim na veke!

41Ko nabrusim blisk svojega meča

in moja roka seže po sodbi,

tedaj obrnem maščevanje na svoje zatiralce

in povrnem tem, ki me sovražijo.

42S krvjo upijanim svoje puščice

in moj meč bo jedel meso:

s krvjo pobitih in ujetih,

z dolgolasimi glavami sovražnika.‹

43Slavite, narodi, njegovo ljudstvo!

Zakaj on maščuje kri svojih služabnikov

in z maščevanjem povrača svojim zatiralcem

in očisti svojo zemljo, svoje ljudstvo.«

44Mojzes je torej prišel in ljudstvu v ušesa govoril vse besede te pesmi, on in Nunov sin Józue.

45Ko je Mojzes do konca izgovoril vse te besede vsemu Izraelu,

46jim je rekel: »Vtisnite si v srce vse besede, s katerimi vas danes svarim, da boste zapovedovali svojim sinovom, naj vestno izpolnjujejo vse besede te postave!

47Kajti to za vas ni prazna beseda, to je vaše življenje in po tej besedi boste podaljšali svoje dni v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo vzamete v last.«

Mojzes sme pred smrtjo pogledati v Kánaan(4 Mz 27,12–14)

48In Gospod je tisti dan govoril Mojzesu in rekel:

49»Pojdi na pogorje Abarím, na goro Nebo, ki je v moábski deželi nasproti Jerihi, in poglej kánaansko deželo, ki jo dajem v last Izraelovim sinovom!

50Potem umri na gori, na katero pojdeš, in se pridruži svojim ljudem, kakor je umrl tvoj brat Aron na gori Hor in bil pridružen svojim ljudem;

51ker sta mi bila nezvesta sredi Izraelovih sinov pri vodah Meríba v Kadešu v puščavi Cin, ker me sredi Izraelovih sinov nista izpričala kot svetega.

52Kajti videl boš pred seboj deželo, vanjo pa ne boš stopil, v deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom.«