4 Mojzes 11 - Slovenian Standard Version（SSP）

Izraelci se pritožujejo zaradi pomanjkanja

1Ljudstvo se je začelo pritoževati nad hudim Gospodu na ušesa. Ko je Gospod to slišal, se je vnela njegova jeza; Gospodov ogenj je vzplamenel proti njim in použil obrobje tabora.

2Tedaj je ljudstvo zavpilo k Mojzesu; ta je molil h Gospodu in ogenj je ugasnil.

3Zato je tisti kraj imenoval Tabêra, ker je proti njim vzplamenel Gospodov ogenj.

4Drhal, ki je bila med njimi, se je vdala poželenju in tudi Izraelovi sinovi so spet začeli jokati in govoriti: »Kdo nam bo dal jesti meso?

5Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, kumar, lubenic, pora, čebule in česna.

6Zdaj pa naša duša hira; ničesar več ni, le mano imamo pred očmi.«

7Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in podobna bdeliju.

8Ljudstvo je hodilo okoli, jo nabiralo in mlelo v žrmljah ali trlo v možnarjih, kuhalo v loncih in delalo iz nje kolače; imela je okus oljnatega kolača.

9Ko je na tabor ponoči padala rosa, je z njo padala tudi mana.

10Mojzes je slišal, kako ljudstvo joka po svojih rodbinah, vsak pri vhodu v svoj šotor. Gospodova jeza se je silno razvnela in tudi Mojzesu ni bilo prav.

11Tedaj je Mojzes rekel Gospodu: »Zakaj tako grdo ravnaš s svojim služabnikom in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva?

12Sem mar jaz spočel vse to ljudstvo, sem ga mar jaz rodil, da mi praviš: ›Nôsi ga v naročju, kakor pestunja nosi dojenčka, v deželo, ki si jo s prisego obljubil njegovim očetom.‹

13Od kod naj vzamem meso, da bi ga dal vsemu temu ljudstvu? Jokajo namreč pred menoj in govorijo: ›Daj nam jesti meso!‹

14Ne morem sam nositi vsega ljudstva, kajti pretežko je zame.

15Če misliš tako ravnati z menoj, me raje pri priči ubij, če sem našel milost v tvojih očeh, da mi ne bo treba več gledati svoje nesreče!«

Sedemdeset starešin

16Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Zberi mi sedemdeset mož izmed Izraelovih starešin, za katere veš, da so starešine ljudstva in njegovi predstojniki! Pripelji jih k shodnemu šotoru; tam naj se postavijo poleg tebe.

17Stopil bom dol in bom tam govoril s teboj; vzel bom od duha, ki je nad teboj, in ga dal nadnje, da bodo s teboj vred nosili breme ljudstva in ga ne boš več nosil sam.

18Ljudstvu pa reci: ›Posvetite se za jutri in jedli boste meso! Saj ste jokali Gospodu na ušesa in govorili: Kdo nam bo dal jesti meso? Kajti v Egiptu se nam je dobro godilo. – Gospod vam bo dal meso in jedli boste.

19Jedli ga boste ne le en dan, ne dva, ne pet, ne deset, ne dvajset dni,

20marveč ves mesec dni, dokler vam ne bo lezlo iz nosnic in se vam zagabilo. To pa zato, ker ste zavrgli Gospoda, ki je med vami, in jokali pred njim in govorili: Zakaj smo vendar šli iz Egipta?‹«

21Mojzes je rekel: »Šeststo tisoč pešakov šteje ljudstvo, med katerim živim, ti pa praviš: ›Dal jim bom mesa, da ga bodo jedli mesec dni.‹

22Tudi če bi zaklali zanje drobnico in govedo, jim bo mar zadostovalo? In če bi jim zbrali vse ribe morja, bo to zanje dovolj?«

23Gospod pa je rekel Mojzesu: »Je mar Gospodova roka prekratka? Zdaj boš videl, ali se bo moja beseda zate uresničila ali ne.«

24Mojzes je odšel, povedal ljudstvu Gospodove besede in zbral sedemdeset mož izmed starešin ljudstva ter jih postavil okoli šotora.

25Gospod je stopil dol v oblaku in govoril z njim. Nato je vzel od duha, ki je bil nad njim, in ga dal nad sedemdeset starešin. Ko je duh obstal nad njimi, so začeli prerokovati. A pozneje tega niso več delali.

26Dva moža pa sta ostala v taboru: enemu je bilo ime Eldád, drugemu pa Medád. Duh je prišel tudi nadnju – bila sta namreč med zapisanimi, a nista šla k šotoru – in prerokovala sta v taboru.

27Neki mladenič je pritekel in Mojzesu naznanil, rekoč: »Eldád in Medád prerokujeta v taboru.«

28Tedaj je spregovoril Nunov sin Józue, ki je bil od mladih nog v službi pri Mojzesu, in rekel: »Moj gospod Mojzes, prepovej jima!«

29Mojzes pa mu je rekel: »Kaj se vnemaš zame? Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha!«

30Potem so se Mojzes in Izraelovi starešine vrnili v tabor.

Prepelice

31Tedaj se je od Gospoda vzdignil veter in z morske strani prinesel prepelice. Nasul jih je na tabor in vsenaokoli dan hoda daleč na vse strani; pokrivale so zemljo približno dva komolca visoko.

32Ljudstvo je bilo pokonci ves tisti dan, vso noč in ves naslednji dan in je nabiralo prepelice; kdor je malo nabral, jih je imel deset tovorov. Naložili so jih v plasti okoli taborišča.

33Še so imeli meso med zobmi, niso ga še použili, ko se je vnela Gospodova jeza na ljudstvo. Gospod je udaril ljudstvo s silno veliko nesrečo.

34Zato so tisti kraj imenovali Kibrót Taáva, ker so tam pokopali ljudi, ki so se vdali poželenju.

35Iz Kibrót Taáve se je ljudstvo odpravilo proti Hacerótu in ostali so v Hacerótu.